Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Zračni pogled na romsko naselje Krušče pri Gazicah (vir: spletni portal Prostor Geodetske uprave RS)
Ob današnjem svetovnem dnevu Romov smo krajši pogovor opravili s predsednico društva Novo življenje Moniko Ferenčak, ki je še do konca lanskega leta izvajala učno pomoč v romskem naselju Krušče v občini Brežice in pri tem opažala pomembne napredke, ki bi lahko vodili k izboljšanju položaja romske skupnosti.
Zakaj ste se odločili, da boste pomagali romskim otrokom pri učenju? Kaj ste ugotovili, ko ste prvič vzpostavili stik z njimi?
Kot članica Sveta KS Cerklje ob Krki v prejšnjem mandatu sem bila imenovana v Komisijo za spremljanje romskega položaja v občini Brežice, katere naloga je bila spremljanje položaja in podajanje predlogov, a če želimo dejansko kaj narediti, je treba iti na teren in se seznaniti s situacijo. Že takrat sem vedela, da se bo treba vključiti v življenje Romov, če bomo želeli videti, kaj spremeniti in kje lahko pomagamo. Zanimalo me je tudi, kaj gre narobe, da ob vseh, ki so vpeti v reševanje tega problema, ne dosegamo rezultatov, še več, situacija je vsak dan slabša. Toliko razprav in sestankov o tem, pa ni nobenega pravega napredka. Prvič sem romsko naselje Krušče na območju Gazic obiskala sama, drugič pa sem šla s takratnim občinskim svetnikom in predsednikom omenjene komisije Petrom Dirnbekom ter prav tako občinskim svetnikom Darkom Udovičem. Takrat sem tudi že nakazala, da bi se vključila v učno pomoč romskih otrok, ker so težnje vseh nas usmerjene k večji izobraženosti, vključenosti v vrtec, zaposljivosti. Ko sem prišla tam in videla množico otrok – takrat ne vem točno, koliko jih je bilo, je pa zdaj 43 mladoletnih otrok v naselju –, sem imela možnost opazovati tudi druge stvari, da vidim, kakšne so pomanjkljivosti oz. slabosti. In tako se je učna pomoč februarja 2019 začela. Občasno sem imela pomoč še ene prostovoljke. Opazila sem, da otroci obiskujejo osnovno šolo nekje do 6. razreda, potem pa ne več. Skozi učno pomoč sem ugotovila, da ni problem v tem, da ne bi želeli več hoditi v šolo, ampak je njihovo znanje tako pomanjkljivo, da ne vedo več, kaj se v šoli dogaja, in je posledično več ne obiskujejo. To je tudi meni predstavljalo določene težave, ker nismo mogli narediti tekočih nalog, ne da bi najprej razložila snov dveh, treh razredov nazaj. Poleg tega tudi nisem imela pravih pogojev za izvajanje učne pomoči, ker ni bilo nobenega pravega prostora, zato smo od začetka sedeli zunaj na mrazu, nato pa sta me dve družini povabili, da se lahko učim z otroki v notranjosti. Vsa učna pomoč je potekala v romskem naselju.
Osebno izhajam iz tega, da moramo najprej premik narediti v samem romskem naselju, če ga želimo kasneje narediti tudi zunaj oz. v okolici. Družina je tista, v kateri otroci pobirajo vzorce, in če razvijejo učne navade v naselju, se pravi, da otrok ve, da ko pride iz šole, ima doma nekoga, ki mu bo pomagal narediti domačo nalogo, ki jo je treba narediti, je to veliko lažje kot pa recimo, da bi učno pomoč ves čas izvajala v šoli ali kje drugje. Lahko rečem, da izvajanje učne pomoči ni bila lahka naloga, še vedno pa trdim, da je bila to dobra odločitev in bi s tem delom želela nadaljevati. Bilo je kar nekaj situacij, ki so nas zbližale, npr. šolanje na daljavo, čas epidemije itd., saj so Romi videli, da hodim k njim z resnim namenom. Takrat sem tudi imela možnost začutiti njihovo stisko, saj sem jo doživljala skupaj z njimi, ker smo bili prepuščeni sami sebi. V takšnih trenutkih lažje razumeš, da ni vse tako, kot mislimo, da je. Težava je tudi v tem, da v naselju ni elektrike.
Kako so otroci napredovali ob redni (učni) pomoči?
Moram reči, da so sčasoma že točno vedeli, kaj pričakujejo od mojega obiska, in ko so me zagledali, so že sami tekli za mizo, prav tako so kar naprej spraševali, kdaj bomo spet delali domače naloge. Bil je določen napredek, kar sem tudi sama videla, predvsem pa sem ugotovila, da so ti otroci zelo pametni, saj so učno snov hitro dojemali. Prepričana sem, da bi ukvarjanje z njimi na dolgi rok marsikaj spremenilo. Otroci se radi pogovarjajo, sprašujejo, vse jih zanima, predvsem pa si želijo, da bi bili drugi do njih prijazni, spoštljivi, to pa si želimo prav vsi, mar ne?
Eden od njih se je še posebej izkazal, kajne? Opišite ta primer, ki je pozitiven zgled, da se ob pravi pomoči da vseeno nekaj storiti.
Res je. Samir je ob mojem prihodu v naselje hodil v 6. razred in je bil tik pred tem, da ponavlja razred, kar ga je odvrnilo od tega, da bi še naprej obiskoval šolo. Vprašala sem ga, zakaj ne bi več želel hoditi, pa mi je odgovoril, da bi ga bilo sram, ker bi moral sedeti v razredu s tako majhnimi otroki, saj bi bil on tri leta starejši od njih. Uspelo mu je uspešno končati šesti razred in ob spodbudah – ne samo mojih – se je odločil, da nadaljuje šolanje, tako da se je po končanem 7. razredu vpisal v nižje srednješolsko izobraževanje, smer pomočnik v biotehniki in oskrbi, na Grmu v Novem mestu, kjer je 1. letnik z nekaj učne pomoči uspešno izdelal, zdaj pa še vedno vztraja v 2. letniku in si res želim, da bi mu ga uspelo dokončati. Postal je samostojen pri učenju, v drugem letniku ni več rabil moje pomoči, rabi pa še vedno oporo in vzpodbudno besedo. Vmes se je sicer preselil v Kerinov Grm, saj si je tam našel svojo ženo, in je zaradi tega že skoraj pustil šolo, a je tudi po pogovoru z Olivero Mirković, za kar se ji zahvaljujem, in maminih pritiskih ostal v šoli. Samir je poleti tudi delal v Termah Čatež, kjer je pomagal v kuhinji in so bili z njim zelo zadovoljni. To je lep primer tega, da je treba otroku pomagati, da pride do izobrazbe, saj se mu s tem odpirajo poti v življenju. In tu lahko pomagamo prav vsi in prav vsakemu otroku.
Romska skupnost 8. aprila obeležuje spomin na prvi svetovni kongres Romov, ki je potekal v začetku aprila 1971 v Londonu.
Ustanovili ste tudi društvo Novo življenje, kajne?
Presenečena sem bila, ko sem ugotovila, da so Romi predlagali, da bi skupaj ustanovili društvo. V njem tudi aktivno sodelujejo. Brez njihove pripravljenosti ničesar ne bi mogla izvesti sama. Gre za skupno delo. Ideja je nastala iz preprostega razloga, da bi lažje dosegali cilje, ki jih je treba doseči. Imamo srečo, ker nam je pri tem v veliko pomoč Zavod Dobra družba ter Andreja Pavlin in Tjaša Penev iz tega zavoda, za kar se jima ob tej priložnosti iz srca zahvaljujemo. Andreja nam je pomagala že od priprave statuta naprej, pri razpisih itd., ne nazadnje je bil zavod tudi prijavitelj našega prvega skupnega projekta. Društvo Novo življenje je bilo ustanovljeno januarja 2022. Takšno ime društva smo izbrali, ker je bilo ustanovljeno z namenom, da bo prineslo spremembe, predvsem pa, ker menimo, da če želiš začeti novo življenje, moraš opustiti vse stare vzorce. In to je glavno sporočilo, saj bo novo življenje predstavljajo novo življenje za vse nas. Moja želja je, da Romi sami pridejo do ugotovitve in želje po spremembah, ker si dejansko želijo sprememb, vendar pri tem rabijo pomoč. Seveda pa mora biti prav moment. Brez dialoga ne bo šlo. Stanje, kot ga imamo danes, ni nastalo čez noč, pa se tudi ne bo spremenilo čez noč.
Imamo občutek, da se nobena inštitucija ne želi prav zares ukvarjati z Romi, a vi ste ravno dokaz, da se z določenim angažmajem da marsikaj storiti in premakniti stvari na bolje. A pri tem ste bili oz. ste še tako rekoč sami, saj niste imeli nobene prave pomoči …
Pri mnogih opažam obupanost, ker hitro odnehajo, saj mislijo, da se nič ne da narediti. Pri ukvarjanju z Romi gre za odnose, čustva, kompromise, vzorce … vse se prepleta. Najbolj pomembno je, da se pri tem vključita sociala in šolstvo v prvih letih otroka, da potem ne pride do nekih izgredov, zahajanj s poti. Ker to ni delo samo enega, si želim, da bi se mi še kdo pridružil in mi pomagal, saj se je treba zavedati, da gre pri tem za naše skupno dobro.
Večkrat lahko slišimo, da se Romom očita nepripravljenost za delo ter da s pridom izkoriščajo socialno in drugo pomoč. A za vstop na trg dela je treba imeti neko izobrazbo, do katere pa je treba najprej priti. Srž problema je torej že čisto na začetku – kako priti do tega, da bodo romski otroci redno obiskovali osnovno šolo in jo tudi dokončali?
Lahko povem, da me mlajši Romi pogosto vprašajo, da če vem, kje bi lahko kaj delali, oz. če vem za kakšno službo. A je zaradi neustrezne izobrazbe težko najti kakšno zaposlitev, edino priložnost vidim preko javnih del, zato smo med drugim tudi ustanovili društvo. Tako da ne velja vedno, da ne želijo delati, v resnici bi oni radi delali, seveda za neko spodobno plačilo. Mladi so ujeti v brezdelje, ne vidijo prihodnosti, kar potem prinese tudi določene posledice.
Želim si nadaljevati z delom v romskem naselju, zato sem na občino podala predlog, ki zajema delo z otroki že pred vstopom v osnovno šolo pa vse do uspešno končanega šolanja, vključuje pa tudi možnost zaposlovanja Romov preko javnih del. Pri tem naj omenim, da smo prišli v društvu do dogovora, da bi Romi vpisali svoje otroke v vrtec in bi jih bil eden od njih tudi pripravljen voziti v vrtec, kar se mi zdi velik napredek. Predlog je bil podan naprej pristojnim, zdaj moramo počakati na odgovor. Vedno obstaja pot, pa če je situacija še tako črna, treba je samo nekje začeti in ne obupati. Zdaj je pravi trenutek, da na obeh straneh s skupnimi močmi naredimo premik v tem naselju.
R. R.
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
