Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Leskovčanka Rahela Jagrič Pirc je po nekoliko samosvoji poti postala prepoznavno ime v slovenskem televizijskem in filmskem svetu ter ena ne ravno številnih slovenskih režiserk s svojim celovečernim filmom. Ob svetovnem dnevu televizije, ki ga obeležujemo ravno danes, 21. novembra, smo jo povabili k pogovoru o njenem dosedanjem ustvarjanju in življenju, razpetem med družino in snemalnimi projekti, ki terjajo celega človeka.
Da ste postali filmska ustvarjalka, verjetno ni naključje, odrasli ste namreč v ‘filmski družini’, saj je vaš oče Jože Jagrič znan snemalec, kajne?
Res je, že kot otroka me je oče vzel s sabo na snemanja in takrat sem se prvič srečala s kamero, igralci, režijo … Očetov entuziazem je tudi v meni vzbudil željo po filmskem ustvarjanju. Najprej me je v začetku osnovne šole zelo privlačila igra, kdo se ne bi mogel upreti šarmu hollywoodskih igralk. Kasneje, ko sem že delala z očetom, pa sem dobivala večji vpogled v različne profile filmskih poklicev. Oče je delal z odličnima slovenskima režiserkama Majo Weiss in Jasno Hribernik in počasi sem videla, da je pravzaprav režija poklic, ki si ga želim opravljati. Morda sta bili ravno oni dve ‘krivi’ za to, da nisem poklica režiserja dojemala kot poklic, ki je načeloma veljal bolj za moške. Tako mi je bilo čisto samoumevno, da če sta oni dve režiserki, lahko to poklicno pot izberem tudi jaz …
Tudi v srednji šoli sem imela ves čas fokus le na študiju režije na AGRFT in se pripravljala na sprejemne izpite, a tam nisem bila sprejeta. Kot alternativo sem dve leti študirala na višji šoli za multimedije v Ljubljani (današnjem IAM), potem pa sem še enkrat poskusila priti na AGRFT, a spet neuspešno … To je bilo zame zelo težko obdobje, ker sem celo življenje sanjala le o tem in se v čem drugem nisem niti predstavljala …
… in ste potem šli v tujino, kajne?
Ja, začela sem iskati druge možnosti in eno leto delala kot varuška v Ljubljani in tudi na Irskem, da sem si nekaj privarčevala. Anglija mi je bila najbolj blizu zaradi jezika in na RRA Posavje se je odprla možnost štipendije za študij v tujini, tako da sem bila z izdelki, ki sem jih prej poslala na AGRFT, sprejeta na študij iz filmske in video produkcije na univerzi Wolverhampton. Podiplomski študij filmske in televizijske režije pa sem opravila na univerzi Bournemouth.
Kaj ste se po vašem mnenju v tujini naučili, česar se v Sloveniji ne bi mogli?
Glede na to, da nisem študirala na akademiji pri nas, težko primerjam. Mogoče bi pridobila enaka znanja tudi v Sloveniji, gotovo pa sem v tujini pridobila druge življenjske izkušnje. Že to, da sem se odločila, da grem tja in sem se morala sama znajti v tistem svetu, mi je dalo neprecenljiv pogled na življenje. Spomnim se deževnega dne, ko sem sama prvič odhajala v Anglijo. Letalo je zamujalo, zato sem tudi vlak do Wolverhamptona, za katerega sem imela plačano karto vnaprej, zamudila. Potovala sem več kot 12 ur in na koncu, ko sem ob treh ponoči končno prispela v nastanitev, sem se najprej pošteno zjokala. Povrhu vsega sem doma pustila še fanta (sedaj moža) in res mi ni bilo lahko. Ampak naslednje jutro je posijalo sonce in razblinilo vse dvome o tem, da sem se pravilno odločila. Prag univerze sem prestopila z zavedanjem, da hočem in želim to izpeljati, v skrajnem primeru pa se lahko še vedno vrnem domov. Da, tujina me je naučila odločnosti, vztrajnosti in neodvisnosti. Tujina ti da trdo kožo, prepuščen si sam sebi, tako v šoli kot v študentskem domu, sama sem morala skrbeti za svoje finance. Ampak ko vztrajaš, si nagrajen, hitro sem dobila prijatelje, v šoli sem se dobro počutila, niso me jemali kot tujko, bila sem del mednarodne ekipe, s katero smo posneli nekaj filmov, zaključni film na dodiplomskem študiju je bil tudi nagrajen.
To so stvari, ki te res motivirajo, poleg tega pa ti življenje v tujini dá nek drug pogled na svet, seznanjen si z miselnostjo drugih kultur, posledično bolj ceniš domovino. Zavedanje, da se lahko dobro znajdem v popolnoma neznanem okolju, mi je vlilo zaupanje, ki sem ga potrebovala pri reševanju marsikaterega drugega izziva tudi kasneje v življenju.
Enkrat sem slišal, da je t. i. AGRFT-scena v Sloveniji včasih precej zaprta in težko spusti medse ljudi, ki niso iz njenega kroga …
Po študiju sem nekaj časa še delala v Angliji. Ko sem se vrnila domov, je bilo seveda težko takoj priti do režiserskega dela. Nekaj časa je trajalo, da sem dobila prve režiserske priložnosti. Šla sem neko svojo pot in sem kar precej let po zaključku šolanja delala kot tajnica režije (ang. Script Supervisor), kjer na ‘setu’ sediš ob režiserju in slediš njegovemu delu z igralci, snemalci, bereš scenarije, slediš kontinuiteti … Pri tem sem dobila zelo dragocene izkušnje. Potem pa me je spet vleklo v tujino in sem šla za eno leto živet in delat na Novo Zelandijo ter nato še za eno leto v Kanado, kjer sem poleg svojih manjših projektov spet imela priložnost delati kot tajnica režije (TV in web serije, celovečerni in kratki filmi, reklame …). V času življenja v Kanadi sem že razvijala scenarij za svoj prvenec Vesolje med nami. Vse te izkušnje so mi dale dovolj samozavesti in tako so se mi začele stvari počasi odpirati tudi kot režiserki.
Zdaj pa ste sodelovali pri več odmevnih TV-projektih, npr. nadaljevankah Najini mostovi, Skrito v raju, Sjene prošlosti, kuharski oddaji Kuhinja na kolesih, oglasih (Delimano, Afrodita). Na kakšni ravni je po vašem mnenju slovenska TV-produkcija v primerjavi s tujo?
Slovenska TV-produkcija se lahko primerja s tujimi, zagotovo po kadru, saj imamo zelo profesionalne ustvarjalce in tehnične delavce. V Sloveniji je veliko t. i. ‘service produkcije’, kjer tujci prihajajo k nam, dobijo slovensko tehnično ekipo in snemajo po različnih slovenskih lokacijah. Ne samo zaradi unikatnih lokacij, ampak tudi zaradi davčnih olajšav zadnja leta poleg reklam pri nas snemajo tudi tuje celovečerne filme. Na splošno pa so ‘budgeti’ seveda za slovenske vsebine manjši kot v Evropi, a zdaj kaže, da se bo tudi na tem področju nekaj spremenilo. Naslednje leto se bodo sredstva v Slovenskem filmskem centru zvišala za 4,75 milijona evrov, kar bo pripomoglo k temu, da bomo lahko še bolj konkurirali tujim produkcijam. Velik fokus bo na razvoju žanrskega filma in tudi scenaristi bodo že v osnovi imeli več možnosti pisati bolj ambiciozne scenarije (zgodovinske, kostumske, scenografsko zahtevnejše), ki jih mogoče doslej niso mogli, ker so že vnaprej vedeli, da ne bodo izvedljivi. Pogoji se izboljšujejo in treba je pozitivno gledati v to smer.
Vaš najodmevnejši filmski projekt je zagotovo mladinski film Vesolje med nami, v katerem je bilo dogajanje postavljeno v Kostanjevico na Krki, tam je bil film delno tudi posnet. Kakšna izkušnja je bil za vas tako velik projekt, kot je celovečerni film, poleg tega posnet v posebnih okoliščinah med epidemijo?
Ta projekt smo snemali kot prvo produkcijo po začetku epidemije leta 2020. Pripravljali smo ga že nekaj let pred tem, potem pa je prišlo to nesrečno leto, ko naj bi se začelo snemanje. Čeprav je bila država tisto pomlad zaprta, smo delali on-line priprave in si rekli, da delajmo dalje, saj takšno stanje ne more trajati večno. Takoj, ko se je država odprla, smo šli v iskanje lokacij in mesec kasneje smo že snemali. Bilo je zelo negotovo, ali bomo snemanje lahko izvedli. Na koncu se s tem ni več nihče ukvarjal, fokus nam je bil le to, da imamo dobro zgodbo, ki si jo želimo posneti in deliti s svetom. V tistem ‘odprtem oknu’ med majem in koncem poletja nam je to tudi uspelo. Drugače pa je bila to res izjemna izkušnja, delo z mladimi igralci in odlično pozitivno ekipo. Vse je navkljub epidemiji potekalo tako, kot sem si zamislila za snemanje prvega filma. Velik bonus mi je bila še povezava z našimi kraji, kar sem si prav tako vedno želela.
Nasploh posavski filmarji (pred vami npr. Damjan Kozole, Sašo Podgoršek) svoje projekte radi povežete s kraji, od koder izhajate. V kolikšni meri je to pomembno za avtorja?
Neko okolje, kjer odrasteš, te zagotovo determinira. Kar ti je blizu, procesiraš v glavi in potem to nekam apliciraš. Ko pišem zgodbe, dogajanje postavim na neko lokacijo, ki jo že vnaprej vizualiziram. Jaz sem dogajanje naše zgodbe, denimo, videla v Kostanjevici na Krki, ki je vizualno res zelo privlačen kraj. To je podobno kot kakšni ljudje iz vsakdanjega življenja, ki so zanimivi, imajo nek ‘X-faktor’ in jih pri pisanju scenarijev kar preoblikuješ v fikcijski karakter. Mislim, da je to dokaj naraven pristop, da pride do teh povezav med ustvarjalcem in njegovo okolico.
Mladinski film je pri nas priljubljen žanr, v katerem so nastali nekateri ikonični filmi (Sreča na vrvici, Poletje v školjki …). Kaj naredi film ikoničen?
To so res filmi, ki so zaznamovali določeno obdobje in si jih še dandanes radi pogledamo. V teh primerih je šlo po mojem za kombinacijo izvirne zgodbe, dobrih igralcev, čudovitih lokacij, odlične glasbe in konec koncev tudi distribucije. Film ima lahko neke nastavke, da bi lahko bil ikoničen, ampak če ne pride do pravih kanalov, kjer bi ga gledalci lahko videli, seveda ne bodo vedeli zanj. Film lahko naredijo ikoničen tudi nove tehnike, kot v primeru 3D-filma Avatar, ali pa ikonična zgodba, kot v primeru Harryja Potterja ali Star Wars. To so zgodbe, ki nagovorijo določeno generacijo in s katerimi se lahko občinstvo identificira.
V tujini je priljubljen žanr tudi biografski film (t. i. biopic), na Hrvaškem so denimo posneli film o slovitem košarkarju Draženu Petroviću. Zakaj se pri nas filmarji ne lotevate tovrstnih projektov, pa imamo zagotovo osebnosti, o katerih bi lahko posneli filme?
Mislim, da je to v osnovi povezano s proračunom, zahtevni so tudi v smislu avtorskih pravic, ki jih je treba urediti. Vsaka takšna osebnost izhaja iz obdobja, ki ga je treba ustvariti scenografsko in kostumsko, kar potegne za sabo visoke stroške. In, kot sem že omenila, to postane preveč ambiciozno za slovensko filmsko produkcijo, ker pač ni moč zadostiti finančnim omejitvam. Ampak upajmo, da se bo z naslednjim letom, ko bo poudarek na žanrskem filmu, to spremenilo. Sicer pa bi lahko posneli igrane celovečerne filme o, recimo, svetovni popotnici Almi Karlin, Tomažu Humarju, morda tudi kakšni politični osebnosti, kot je bil Ivan Kramberger, ali pa misijonarju Frideriku Baragi, ki je živel med severnoameriškimi Indijanci (in je, kot zanimivost, Evropejcem prvič predstavil zgodbo o indijanski princesi Pocahontas). To je samo nekaj slovenskih osebnosti, ki bi bile zanimive za upodobitev na filmskem platnu, zagotovo bi si tudi jaz želela nekoč posneti biografski film.
Se morda že obeta kakšen vaš nov filmski projekt, celovečerni film …?
Trenutno delam na TV-seriji Sjene prošlosti v sosednji Hrvaški, poleg tega pa v Slovenji razvijam dokumentarno serijo s poudarkom na vprašanjih bivanja večgeneracijskih družin pod eno streho. Seveda pa delam tudi na scenariju za svoj naslednji celovečerni film.
V zadnjih letih smo na področju filma priča pravi revoluciji s pojavom novih platform, v okviru katerih nastajajo in se gledajo video vsebine (Netflix, Disney +, Apple TV + …), video vsebine ustvarjajo številni mladi filmarji brez kakšne posebne opreme … Kako je to spremenilo (svetovno) filmsko industrijo?
Dandanes skorajda ni ovir za nekoga, ki si želi posneti film. Tehnološki napredek omogoča praktično vsakomur, ki ima npr. iPhone in zgodbo, da ga posname. Netflix in podobe platforme pa so presekale t. i. kabelsko televizijo v smislu, da so se prilagodile gledalcu, saj sledijo njegovim preferencam in le-ta lahko vsebine gleda, kadar želi in kolikor želi. Poleg tega niso to samo distribucijski kanali, ampak imajo tudi svoje produkcije, s čimer so konkurenca obstoječim nacionalnim filmskim ustanovam. Netflix je, denimo, lahko posnel serijo Krona, BBC je verjetno ne bi mogel, ker si ne bi mogel dovoliti določenih stvari, saj so bile vključene še vedno žive osebe, Netflix pa pri tem nima zadržkov. Pri njihovi produkciji skorajda ni meja.
Lahko bi posneli igrane celovečerne filme o, recimo, svetovni popotnici Almi Karlin, Tomažu Humarju, morda tudi kakšni politični osebnosti, kot je bil Ivan Kramberger, ali pa misijonarju Frideriku Baragi, ki je živel med severnoameriškimi Indijanci (in je, kot zanimivost, Evropejcem prvič predstavil zgodbo o indijanski princesi Pocahontas).
Omenila sva že posavske filmarje. V Brežicah so letos prvič pripravili filmski festival, ki naj bi postal tradicija. Vam je žal, da se česa takšnega ni lotilo Krško, bi sodelovali pri takšnem projektu, če bi vas povabili?
Če sem čisto iskrena, sem tudi jaz, ko sem videla, da bo festival v Brežicah, pomislila: Zakaj pa Krško ne bi imelo česa takšnega? Tam je bil producent Aleš Pavlin, sicer Brežičan, iniciator festivala. Brežice so po mojem mnenju zelo operativno mesto – česar se lotijo, zaživi. Ne samo na kulturnem področju, ampak tudi na drugih področjih. Tudi mi gremo z otroki večkrat v Brežice (sploh v sklopu poletnega festivala Mestna promenada), kjer se vedno nekaj dogaja, kar v Krškem mogoče pogrešam … Krško ima to smolo, da nima pravega centra – nekako je razdrobljeno, ampak to ne bi smel biti izgovor za to, da včasih morda niso dovolj ambiciozni. Rada se udeležim prireditev, ki jih pripravlja Kulturno društvo Leskovec, pohvaliti moram tudi Kulturni dom Krško, kjer imajo res odličen program za otroke in kino, koncerte, gledališki abonma, letni kino …
… ki naj bi v bodoče prerasel v potujoči letni kino …
Super, morda pa bi iz tega lahko nastal mini festival, na katerem bo film prišel k človeku, ki ga sicer ne bi šel gledat v Krško. To bi bil lahko dober začetek zgodbe, morda bi lahko bil tovrstni festival tudi žanrsko obarvan. Če bi se kaj takšnega razvilo, bi bila z veseljem zraven.
Kot ste omenili prej, ste se v nekem trenutku odločali o tem, kje boste živeli in delali. Na koncu ste si družino ustvarili v rodnem Leskovcu. Kako družinsko življenje (imate tri majhne otroke) usklajujete s filmskih delom, ki od vas verjetno terja veliko vožnje in odsotnosti z doma?
Ko v življenju nekaj počneš s posebnim žarom, s strastjo, se ti to mora na nek način vrniti, konec koncev tudi otroci vidijo, da imajo zadovoljne starše. Imam podporo družine, tako da nekako uskladimo te urnike. Nisem odsotna vsak dan, imam svoje bloke, ko delam na polno, potem pa sem lahko dva ali tri tedne prosta in tisti čas maksimalno izkoristim z družino. Ne gre drugače, ampak se pogovarjamo o teh stvareh in otroci to razumejo, brez družinske podpore pa to ne bi bilo možno.
Kako sicer ocenjujete kakovost življenja v teh krajih, kaj vam je všeč, morda kaj pogrešate?
Za to, kar potrebujemo v tem trenutku, nam nič ne manjka – v smislu varnosti, možnosti za šolanje itd. Radi gremo tudi na kakšen izlet ali dogodek ven iz naših krajev, ampak najbolj pomembno nam je, da imamo povsem blizu hiše naravo, da lahko otroci čim več časa preživijo zunaj. Zanimivo je, da se zarečenega kruha res največ poje, saj sem vedno govorila, da doma pa nikoli ne bom živela (smeh). Ko živiš zunaj in vidiš, kaj se dogaja v svetu, začneš bolj ceniti stvari, ki jih imaš doma, od tega, da imaš lahko svoj vrt, ipd. Mogoče prej tega nisi videl, po taki izkušnji pa spoznaš, da je to najboljša izbira za ta trenutek. To, da je vse na dosegu roke, nam veliko pomeni in nam ustreza živeti tu.
Peter Pavlovič
Pogovor je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
