Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »
Poslanci SDS so maja v postopek sprejemanja v državnem zboru vložili predlog zakona o debirokratizaciji obdavčenja unovčenja virtualnih valut in predlog sprememb in dopolnitev zakona o davčnem postopku. Gre za dva zakona, ki sta bila usklajena s strokovno javnostjo in za sprejem katerih je zmanjkalo časa v mandatu prejšnje vlade. Predlog zakona o debirokratizaciji obdavčenja unovčenja virtualnih valut smo že predstavili v reviji Denar septembra 2021 in februarja 2022.
Obdavčitev unovčenja virtualnih valut
Ta predlog zakona je eden od krajših in zelo enostavnih predlogov zakona, ki uvaja administrativno enostavno napoved in plačilo davka od unovčenja virtualnih valut. Gre za moderen zakon, kakršnega verjetno nima nobena druga država in ravno zaradi tega je bil to velik izziv za vse nas, da postavimo smernice za enostavno obdavčitev in da bomo enkrat prvi pri neki vrsti obdavčitve. V nadaljevanju bom predstavil del razprav nekaterih poslancev in svoje mnenje o njihovi razpravi, vi pa si ga ustvarite sami.
Razpravo je odprl poslanec SDS Franc Breznik, ki je med drugim povedal:
»Torej pred nami je predlog zakona o debirokratizaciji obdavčitve, vnovčenje virtualnih valut, ki ga dajemo v prvo obravnavo. Predlog zakona o debirokratizaciji obdavčitve vnovčenja virtualnih valut, ki je v prvi obravnavi, torej je državnemu zboru predložila skupina poslank in poslancev s prvo podpisanim kolegom Danijelom Krivcem. Kot predlagatelj lahko pojasnimo, da se s tem zakonom uvaja obveznost plačevanja davka od vrednosti vnovčenja virtualnih valut na administrativno enostaven in seveda tudi razumljiv način ter zagotovitev javnofinančnih prihodkov iz naslova take obdavčitve. Finančna uprava bi lahko z naknadnimi nadzori preverjala pravilnost obračunov in ali so zavezanci prijavili vnovčenje virtualnih valut. Z navedenimi cilji se predlaga obdavčiti znesek vnovčene virtualne valute z davčno stopnjo v višini pet odstotkov ter oprostitve davka od zneska vnovčenja virtualnih valut v višini deset tisoč evrov na leto. Če zavezanec za davek pri vnovčenju virtualne valute ustvari izgubo, mora to izgubo v davčnem obračunu, ki ga predloži davčnemu organu, tudi seveda dokazati. Zanimivo, da gre za zgodovinske spremembe. Sprejem predloga zakona bi pozitivno vplival na prepoznavnost Republike Slovenije kot države, ki ima področje virtualnih valut regulirano, saj večina držav Evropske unije in sveta tega področja še nima sistemsko urejenega.«
Komentar Ivana Simiča
Vse, kar je navedel poslanec Franc Breznik, drži, saj je bi namen tega zakona uvesti enostavno obdavčitev vnovčenja virtualnih valut in ob tem ne maltretirati davčnih zavezancev. Ugotavljanje kapitalskega dobička pri trgovanju z virtualnimi valutami je zelo težavno. Glavni razlog je ta, da gre pri trgovanju z virtualnimi valutami za več tisoč transakcij letno. Lahko govorimo tudi o deset tisoč transakcij letno. To pomeni, da bi, ko se ugotavlja zaslužek, to je kapitalski dobiček, morali ugotavljati vse nabavne in vse prodajne vrednosti vseh transakcij. To pomeni, da bi morali v eDavke fizično vnesti vseh deset tisoč transakcij. Če gre za različne valute, je treba opraviti še preračunavanje. Vse to zahteva veliko nepotrebnega dela.
Naslednji je svoje stališče predstavil poslanec Andrej Hoivik (SDS), ki je med drugim povedal:
»Predlog zakona o debirokratizaciji obdavčitve unovčenja virtualnih valut, ki je danes pred vami, uvaja drugačen pristop in drugačno razmišljanje, ki je bližje virtualnemu svetu kot togim pravnim normam, kot jih poznamo. Cilj predloga zakona je področje unovčevanja virtualnih valut urediti na zelo enostaven način, tako da se po nizki stopnji obdavčuje tisto, kar se vidi in je zapisano, to je unovčeni znesek. Poleg tega pa bi Slovenija s takšno zakonodajo postala prepoznavna svetu, saj bi bili med prvimi, ki bi uvedli tovrstni način obdavčitve unovčenja virtualnih valut. Republika Slovenija bi obdavčitev virtualnih valut zakonsko morala urediti že tam okoli leta 2017. Po petih letih menimo, da je na naših klopeh prvi zakon, ki bi to obdavčitev smiselno opredelil, tudi s togim pravniškim jezikom. Za zdaj ne razpolagamo s podatkom, ali na svetu obstaja država, ki se je na tako enostaven način lotila obdavčitve dobičkov, ustvarjenih z virtualnimi valutami.«
Komentar Ivana Simiča
Tudi iz razprave poslanca Andreja Hoivika so razvidne prednosti predloga zakona, katere pa je večina poslancev ob glasovanju, ali naj se navedeni predlog zakona obravnava ali ne, ignorirala.
Naslednji je svoje stališče predstavil poslanec Jonas Žnidaršič (SD), ki je med drugim povedal:
»Popolnoma enak zakon je ob koncu prejšnjega sklica državnega zbora vložila vlada Janeza Janše, a do njegove obravnave ni prišlo zaradi izteka mandata. Čeprav je takrat zakonski predlog podpisala vlada, je javnost kmalu izvedela, da gre pravzaprav za predloge takratnega direktorja Finančne uprave, s katerimi naj bi uvedli obdavčitev za tiste, ki virtualno oziroma kriptovaluto unovčijo ali jo zamenjajo v denar. Predlog, ki ga imamo na mizi danes, je vsebinsko popolnoma enak. Predlog tega zakona je že, ko ga je predlagala vlada, doživel negativen sprejem, predvsem iz strokovnih krogov. Kot njegovo največjo pomanjkljivost so strokovnjaki izpostavili predvsem načrtovani izbirni način obdavčitve. Zavezanci naj bi tako sami izbrali način, na katerega bi bili obdavčeni, in višino obdavčitve. To je, kot opozarjajo davčni strokovnjaki, v grobem nasprotju z načelom davčne enakosti, ki zahteva, da se zavezanci, ki so v enakem položaju, tudi obravnavajo na enak način. Kot drugo bistveno pomanjkljivost predlaganega sistema strokovnjaki izpostavljajo visok prag za začetek obdavčevanja. Davek naj bi posameznik začel plačevati šele, če bi v enem letu vnovčil za več kot deset tisoč evrov kriptovalut. Tudi to je kršitev davčne enakosti, če to mejo primerjamo s splošnimi olajšavami iz dohodninskih predpisov. V državi, kjer letni dohodki mnogih zaposlenih ne dosežejo deset tisočakov, se zdi slovenski desnici povsem ustrezno, če mejo za obdavčitev kriptovalut dvignejo krepko nad že zvišano splošno davčno olajšavo in nad zneske, za katere delavci plačujejo tako davke kot prispevke. Tako postavljena meja obdavčitve zato pomeni tudi veliko motivacijo za davčno izmikanje, saj je obdavčitev predvidena šele po prestopu visokega letnega praga. Predlog pred nami torej služi predvsem politični promociji in zavajanju. Ob prvi vložitvi ga je za lastno promocijo zlorabljal takratni direktor Finančne uprave, danes pa z istim predlogom vpletajo poslanke in poslanci SDS. V zasnovo sistema obdavčitve dobičkov iz naslova virtualnih valut moramo vložiti več truda in premisleka, pa tudi več sodelovanja, da bi lahko vzpostavili enostaven in hkrati pravičen način obdavčevanja.«
Komentar Ivana Simiča
Navedba poslanca, da je predlog zakona doživel negativen sprejem predvsem iz strokovnih krogov, ne drži, saj smo tekst zakona usklajevali z več društvi in strokovnjaki na področju virtualnih valut. Poleg tega je bil predlog zakona dvakrat javno objavljen in smo upoštevali skoraj vse pripombe. Škoda je le, da poslanec v politični razpravi ni navedel imena in priimke predstavnikov strokovnih krogov ali pa davčnih strokovnjakov, da bi se lahko z njimi pogovoril in jim pojasnil, zakaj takšna odločitev. Verjetno je dejstvu, da je izpustil njihova imena, pripisati zgodnji uri seje državnega zbora.
Meja 10.000,00 evrov je bila izbrana zaradi tega, da se davčni zavezanci in finančna uprava ne ukvarjajo z majhnimi zneski vnovčenja ali nakupi raznih stvari nižje vrednosti, kar bi bilo nerentabilno in birokratsko. Poleg tega se na ta način vlaganja napovedi razbremeni množico majhnih vlagateljev, saj pri 10.000,00 evrov bi davek znašal le 500,00 evrov. Namen predloga zakona je bil zajeti domače vlagatelje z visokimi zneski in privabiti tuje vlagatelje, ki bi, če bi želeli unovčenje opraviti v Sloveniji, morali predhodno postati davčni rezidenti Republike Slovenije. S tem bi v Sloveniji pridobivali nove davčne rezidente in nove davkoplačevalce, ne pa da je tako, kot je danes, ko nekateri naši davčni rezidenti odhajajo na Portugalsko in tam unovčujejo virtualne valute.
Glede ostalih komentarjev poslanca se bom vzdržal, saj ne zaslužijo resne razprave.
Naslednji je svoje stališče predstavil poslanec Milan Jakopovič (Levica), ki je med drugim povedal:
»V Levici ne želimo legitimirati finančnega okvirja, ki je škodljiv za okolje, in ki je v svojem bistvu špekulativen. Obdavčitev je nujna, a pet odstotkov je bistveno prenizka, poleg že omenjene zgornje meje obdavčitve deset tisoč evrov. Kapital, predvsem tak, ki je v svojem bistvu špekulativen, ne more biti obdavčen nižje kot delo, zato v poslanski skupini Levica tega zakona ne moremo podpreti.«
Komentar Ivana Simiča
Ne vem, kako je ta predlog zakona škodljiv za okolje in zakaj je špekulativen, saj se z njim ureja področje, ki je trenutno neurejeno. Preseneča me navedba poslanca, da gre za prenizko obdavčitev, saj imam občutek, da poslanec ni prebral predloga zakona. Petodstotni davek se plača od celotnega unovčenega zneska virtualne valute in ne le od morebiti ustvarjenega dobička. Glede meje obdavčitve, ki je postavljena na 10.000 evrov, pa sem že odgovoril predhodno.
Naslednji je svoje stališče predstavil poslanec Tine Novak (Svoboda), ki je med drugim povedal:
»Zaradi hitenja smo v zakonu zaznali številne pomanjkljivosti. Naj izpostavim naslednje. Osnovni elementi sistema obdavčitve so nejasni in nedoločno opredeljeni, kar je z vidika gotovosti in predvidljivosti neprimerno. Bode tudi v oči, da ni jasno razmejeno med aktualnim dohodninskim zakonom in predlogom zakona, ki ga obravnavamo. V posledici ni jasno, ali se predlaga, da posamezniki, ki so doslej trgovali z virtualnimi valutami v takem obsegu, da se je štelo, da opravljajo dejavnost in s tem dosegajo dohodke od dejavnosti po Zakonu o dohodnini, po novem ne bodo več plačevali dohodnine od dohodka iz dejavnosti, temveč le predlagani novi davek.«
Komentar Ivana Simiča
Ne drži navedba, da so osnovni sistemi obdavčitve nejasni in nedoločno opredeljeni. Gre za novi, to je drugačen način obdavčitve unovčenja virtualnih valut. Gre za neke vrste izum nove vrste obdavčitve. Razmejitve med dohodninskim zakonom in predlogom zakona pa je opredeljena v 5. členu predloga zakona. Glede navedbe poslanca, da se je dosedanje trgovanje z virtualnimi valutami štelo za opravljanje dejavnosti, pa je moje vprašanje, v katerem zakonu je določeno, kdaj gre pri nakupu in prodaji virtualnih valut, katere fizična oseba opravlja izključno v svojem imenu in za svoj račun, za opravljanje dejavnosti.
Ni mi jasno, zakaj bi se dvajset nakupov in prodaj virtualnih valut štelo za opravljanje dejavnosti, več sto nakupov in prodaj vrednostnih papirjev pa se nikoli ni štelo in se ne šteje za opravljanje dejavnosti. Zakaj dvojna merila? A zato, ker nekdo meni, da so pri virtualnih valutah mogoče višji zaslužki in bi bilo treba te zavezance kaznovati z izmišljenim opravljanjem dejavnosti in jih obdavčiti po danes veljavni 45-odstotni stopnji. Poslancu predlagam, da preveri, koliko davčnih zavezancev je do zdaj plačalo dohodnino od dohodka iz dejavnosti in šele potem komentira.
Naslednji je svoje stališče predstavil poslanec Martin Marzidovšek (Svoboda), ki je med drugim povedal:
»Potrebno je več razprave z deležniki, s strokovno javnostjo in treba je pripraviti celovit zakon, ki bo pokril vse aspekte te industrije, tega sektorja, ki niso samo valute, temveč tudi raznorazni derivati in aplikacije, ki so vezane na to tehnologijo. Tudi vidim problem, da ni popolnoma jasno, kakšna vrsta davka to sploh je, ali je to transakcijski davek ali davek na dohodek. Na primer, zdi se mi popolnoma nesmiselno, zakaj ta zakon predvideva davek na nakup blaga. Če so kriptovalute valute, s katerimi bi naj kupovali raznorazno blago in storitve, potem ne razumem, kako bi naj ob vsaki takšni transakciji potem tudi plačevali davek. Če gre za neke trgovanja recimo s kriptovalutami, je to smiselno, pri samih transakcijah, nakupih, pa to se mi ne zdi smiselno.«
Komentar Ivana Simiča
Razprava s strokovno javnostjo in vsemi deležniki je bila obširna, zato je ta očitek brezpredmeten. Nemogoče je z zakonom zajeti vse možne variante, derivate ali aplikacije, saj se dnevno pojavljajo nove oblike. Zato je treba najprej urediti tisto, kar se da, nato pa se ukvarjati z novitetami. Tako je do zdaj bilo pri vseh davčnih zakonih.
Preseneča me dejstvo, da poslanec meni, da pri nakupu blaga in storitev gre za dodatno plačilo davka. To ne drži. Poskušal bom poslancu pojasniti in upam, da bo razumel. Na primer: odločil sem se, da kupim osebni avtomobil, ki stane 19.000,00 evrov. Imam dve možnosti. Prva je, da opravim unovčenje virtualne valute in na moj transakcijski račun prejmem toliko evrov, da mi po plačilu davka ostane 19.000,00 evrov. V tem primeru opravim unovčenje 20.000,00 evrov, plačam 5-odstotni davek v znesku 1000,00 evrov in ostane mi 19.000,00 evrov. Kolikor razumem, s to transakcijo poslanec nima težave.
Zdaj pa prehajamo na direktno plačilo tega osebnega avtomobila z virtualno valuto. To pomeni, da sem se odločil, da ne bom virtualne valute unovčil na svoj transakcijski račun, ampak bom z virtualno valuto direktno plačal osebni avtomobil. Ne vem, zakaj bi v tem primeru bilo drugače, kot pri unovčenja virtualne valute. Tudi v tem primeru potrebujem 20.000,00 evrov. 19.000,00 evrov za direktno plačilo osebnega avtomobila v virtualni valuti in 1000,00 evrov za plačilo davka. Podobno bi bilo, če bi si za plačilo kupnine za osebni avtomobil izplačal dividende. Izplačal bi si 19.000,00 evrov neto dividend, toda če bi želel prejeti 19.000,00 neto dividend, bi moral plačati tudi 25-odstotni davek od izplačanih dividend. Bruto znesek dividend za neto 19.000,00 dividend pa znaša 25.333,34 evrov. Tako deluje ta zadeva. Upam, da je poslancu zdaj jasno.
Naslednji je svoje stališče predstavil minister za finance Klemen Boštjančič, ki je med drugim povedal:
»Torej MF se nagiba v smer, da to ne gre v obdavčitev v smeri transakcijskega davka, ampak v smeri obdavčitve po principu kapitalskih dobičkov. Dejstvo je, da tovrstnega davka po meni znanih podatkih ni še nobena evropska država sprejela. Še ena precej pomembna nevarnost tega zakona, tako kot je zapisan, je, mislim, eno je, da bi bil nadzor izjemno težak, v resnici praktično zelo otežen. V določenih delih, ko smo mi to pregledovali, se tudi pojavlja vprašanje ali pa nevarnost, da bi se celo skozi sprejetje takega zakona določene transakcije pranja denarja lahko legalizirale.«
Komentar Ivana Simiča
Razmišljanje ministra za finance, ki pravi, da se ministrstvo za finance nagiba v smer obdavčitve po principu kapitalskih dobičkov, kaže na nerazumevanje zadeve. Kapitalski dobiček pri vrednostnih papirjih se ugotavlja tako, da je v eDavke treba vnesti vse nabave in vse prodaje vrednostnih papirjev. Pri virtualnih valutah je teh transakcij v enem letu lahko več tisoč ali več deset tisoč. Ne predstavljam si, da bi se to fizično vnašalo v eDavke. Elektronski prenos teh podatkov iz raznih platform v eDavke pa ni možen. Torej, ostane le ročni vnos. Ta rešitev je prav gotovo dobra za računovodje in davčne svetovalce, ki bodo te podatke vnašali v eDavke, ki bodo to zaračunali, nikakor pa ni dobra za imetnike virtualnih valut, saj bodo s tem imeli zelo visoke stroške.
Kot vidimo, bo nadzor zelo težek tudi pri ugotavljanju kapitalskega dobička, poleg tega pa Furs nima dovolj kadra, da bi te nadzore opravljal. Zato je treba biti realen in razmišljati digitalno, saj bo prihodnost pobiranja davkov morala biti narejena tako, da pobiranje davkov poteka samo od sebe, kar je danes že v veliki meri. Ministru za finance predlagam, da preveri, koliko davkov in prispevkov, katere finančni inšpektorji odmerijo v postopkih davčnoinšpekcijskega nadzora, je dejansko plačano. Prav gotovo bo presenečen. Če k temu dodamo še ponovne postopke zaradi nezakonitih odločb iz preteklosti in vračila davka ter zamudnih obresti, bo neto znesek pobranih davkov še nižji.
Davčni postopek
Predloga sprememb in dopolnitev Zakona o davčnem postopku je v državni zbor vložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim poslancem Danijelom Krivcem, ki je zdaj podpredsednik državnega zbora. Predlagali oziroma zahtevali so, da se v zvezi s tem predlogom opravi splošna razprava. Kot je že znano, je državni zbor oziroma koalicija obravnavo zakona zavrnil.
Predlagane spremembe je državnemu zboru predstavila poslanka SDS Suzana Lep Šimenko, ki je povedala:
»Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku je namenjen izboljšavi veljavnega zakona v smeri lažjega, učinkovitejšega in hitrejšega uveljavljanja pravic in koristi davčnih zavezancev. Poglavitne rešitve, ki jih zakon prinaša, lahko strnemo v več vsebinskih sklopov:
- prvi sklop se nanaša na rešitve, ki davčnemu zavezancu omogočajo lažje uveljavljanje pravic, in sicer s skrajšanem roka za odločitev o obvezujoči informaciji, podaljšanjem roka za vložitev predloga davčnega obračuna in napovedi po izteku roka, elektronska predložitev zahtevkov glede davčnega odtegljaja, prevzem dokumentov iz e-davkov brez kvalificiranega digitalnega potrdila;
- drugi sklop so rešitve, ki zavezancem omogočajo lažje plačilo davčnega dolga: povečanje število obrokov plačila davka fizični osebi brez dokazovanja, možnost šestmesečnega obročnega plačila davka brez dokazovanja za pravne osebe, davčni organ dovoli odlog izvršbe do vročitve akta o pritožbi na zahtevo davčnega zavezanca, če le-ta predloži instrument zavarovanja;
- tretji sklop se nanaša na dodatne možnosti za izpolnitev davčne obveznosti po roku brez kaznovanja tako, da se predloži davčni obračun na podlagi samoprijave in to izključuje pregon za kaznivo dejanje davčne zatajitve in pa predložitev davčnega obračuna na podlagi ugotovitev iz zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru izključuje pregon za kaznivo dejanje davčne zatajitve;
- četrti sklop so ukrepi za utrditev pravne varnosti in predvidljivosti: obveznost predložitve podatkov in dokumentacije tudi za namene izpolnitev obveznosti, ki so povezane z mednarodnim sodelovanjem;
- peti sklop so ukrepi za preglednost, učinkovitost in pravilno izvajanje zakona, med drugim tudi kolegijsko odločanje organa druge stopnje;
- šesti sklop se nanaša na zagotovitev odločanja v predpisanem roku in določitev učinkov, če Finančna uprava ne odloči v roku, in sicer tako, da se postopek ustavi, če davčni organ ne odloči v predpisanem roku in da se davčni inšpekcijski nadzor ne more ponoviti;
- sedmi sklop se nanaša na odpravo administrativnih ovir za davčne zavezance: poenotenje roka za plačilo predhodne akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost, plačilo z enim plačilnim nalogom;
- osmi sklop se nanaša na znižanje pri oblikovanju obrestnih mer;
- deveti sklop predvideva spremembe davčnega inšpekcijskega nadzora, in sicer tako, da se določi rok, v katerem mora Finančna uprava sestaviti zapisnik, in da obstaja možnost vložitve davčne napovedi brez kaznovanja v postopku začetega davčnega nadzora. Deveti sklop, ki se dotika zavarovanj, uvaja možnost ugovora zavezanca tudi v postopkih zavarovanja. Druge rešitve prinašajo spremembo, da se davka, ki se ugotavlja z odločbo, ne odmeri, če le-ta ne presega 20 evrov.
Predlog zakona sledi načelom, ki jim v Slovenski demokratski stranki vseskozi zagovarjamo. Sledi debirokratizaciji in poenostavitvi upravnih postopkov ob hkratnem zasledovanju povečanja pravnega varstva in tako koristi za davčne zavezance kot tudi za državo. Predlagane rešitve skupaj z že sprejetim Zakonom o Finančni upravi pomenijo pomembno spremembo pri delovanju Finančne uprave in izboljšavo njenega odnosa do davčnih zavezancev. Zato v Slovenski demokratski stranki ocenjujemo, da je sprejem tega zakona za zavezance pomemben.«
Komentar Ivana Simiča
Poslanka je na enostaven način predstavila vse bistvene prednosti predlaganih sprememb zakona o davčnem postopku in je velika škoda, da poslanci niso sledili njeni razlagi.
Po uvodni predstavitvi predloga zakona je svoje videnje, videnje ministrstva za finance in seveda celotne vlade, podal Tilen Božič, državni sekretar na ministrstvu za finance, ki je povedal:
»Predlagatelj predloga novele zakona o davčnem postopku navaja, da se s predlogom zakona predlagajo izboljšave veljavne ureditve davčnega postopka v smeri lažjega in hitrejšega uveljavljanja pravic in pravnih koristi zavezancev za davek. Cilj predlaganih sprememb in dopolnitev tega naj bi bil zagotoviti transparentno, učinkovito in pravilno izvajanje v praksi, utrditi pravno varnost in predvidljivost zavezancem za davek, olajšati izpolnjevanje obveznosti in znižati stroške ter zagotoviti odločanje v predpisanem roku. To zagotovo velja za določene zadeve, ki so vključene v ta zakon. Vlada seveda pri tem poudarja, da so navedeni cilji predloga zakona sicer dobrodošli, vendar hkrati meni, da nekatere predlagane spremembe, ki naj bi zagotovile lažje izpolnjevanje davčnih obveznosti, zagotavljanje pravne varnosti in varstvo pravic zavezancev, ravno temu cilju ne sledijo. Tako se predlaga, da se postopek ustavi, kadar davčni organ ne odloči v predpisanem roku, davčni inšpekcijski nadzor, v katerem bi davčni organ lahko ugotovil premalo odmerjen in plačan davek, pa se ne glede na to, da pravica do odmere še ni zastarala, ne more več ponoviti. Gre za specialno rešitev oziroma lex specialis inšpekcijskega nadzora in ureditev upravnega postopka. Takšna določba bi povzročila, da bi lahko določeni zavezanci za davek postali prosti svojih davčnih obveznosti, kar je v nasprotju z javnim interesom in enako obravnavo zavezancev za davek. Vlada meni, da je takšna ureditev popolnoma neprimerna, saj onemogoča davčni organ pri opravljanju svojega dela, učinkovitost pa se lahko doseže na druge načine. Vlada tako nasprotuje predlagani ureditvi, da se po poteku roka postopek davčnega inšpekcijskega nadzora ustavi in da se ne more več ponoviti. Cilj hitrega zaključka postopka je po mnenju vlade ustrezneje reševati z organizacijskimi in kadrovskimi ukrepi. Kot posebej problematične rešitve vlada izpostavlja izključitev kazenskega pregona, če je vložena samoprijava. Po mnenju vlade takšna ureditev, ki se razlikuje od primerljivih tujih ureditev, spodbuja utajevanje davkov, saj davčnega zavezanca, ki se sam prijavi, vnaprej oprošča kaznivega dejanja davčne zatajitve, kot ga opredeljuje kazenska zakonodaja. Utaja davkov tako ne bi bila več kaznivo dejanje. Zaradi navedenega vlada predloga novele Zakona o davčnem postopku ne podpira in meni, da ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Potrebne izboljšave za zagotovitev pravne varnosti in lažjega izpolnjevanja davčnih obveznosti bodo naslovljene na sistematičen in celovit način, kot je predvideno v programu za delo koalicije 2022 do 2026. Zato vlada predlaga, da predloga zakona ne podprete.«
Komentar Ivana Simiča
Preden odgovorim na navedbe državnega sekretarja, je treba prebrati tekst veljavnega 141. člena Zakona o davčnem postopku in predlog spremembe istega člena. Tekst veljavnega 141. člena glasi:
»141. člen
(izdaja odločbe v davčnem inšpekcijskem nadzoru)
(1) Po končanem davčnem inšpekcijskem nadzoru davčni organ izda odločbo o odmeri po 84. členu tega zakona oziroma odločbo o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti.
(2) Od dneva začetka davčnega inšpekcijskega nadzora do izdaje odločbe ne sme preteči več kot šest mesecev, razen v primerih:
- inšpiciranja povezanih oseb,
- inšpiciranja zavezancev za davek, ki so zavezani k reviziji letnih poročil oziroma,
- ugotavljanja davčne osnove z oceno,
- ko zavezanec za davek davčnemu organu ne predloži dokumentacije, ne da pojasnil v zvezi s predmetom davčnega inšpekcijskega nadzora ali ovira davčni inšpekcijski nadzor,
- sočasnega davčnega nadzora, ki hkrati poteka v več državah članicah EU.
(3) Iz razlogov iz 1., 2. in 3. točke drugega odstavka tega člena, od dneva začetka davčnega inšpekcijskega nadzora, do izdaje odločbe ne sme preteči več kot devet mesecev.
(4) Iz razlogov iz 4. in 5. točke drugega odstavka tega člena, omejitve iz drugega in tretjega odstavka tega člena ne veljajo.
(5) Glede ugotovitev in dejanj, opravljenih v davčnem inšpekcijskem nadzoru, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, se nadzor ne more ponoviti.«
Tekst predlaganih sprememb 141. člena Zakona o davčnem postopku, ki ga je v državni zbor vložila skupina poslancev, je zapisan v 34. členu na 17. strani, predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku, ki se glasijo:
»V 141, členu se v drugem odstavku v napovedanem stavku besedilo »šest mesecev« nadomesti z besedilom »devet mesecev«.
V 4. točki se za besedilom »davčnemu organu« doda besedilo »v določenem roku«.
Za 5. točko, na koncu katere se pika nadomesti z vejico, se doda nova 6. točka, ki se glasi:
»6. pridobivanje podatkov na podlagi mednarodne izmenjave podatkov.«
V tretjem odstavku se besedilo »devet mesecev« nadomesti z besedilom »dvanajst mesecev«.
Za tretjim odstavkom se doda novi četrti odstavek, ki se glasi
»Če davčni organ v roku iz drugega oziroma tretjega odstavka tega člena ne izda odločbe o odmeri po 84. členu tega zakona oziroma odločbe o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti, se postopek s sklepom ustavi. Če je izdan sklep o ustavitvi, ker davčni organ ni izdal odločbe v zakonsko določenem roku, se nadzor ne more ponoviti.«
V dosedanjem četrtem odstavku, ki postane peti odstavek, se besedilo »iz 4. in 5. točke« nadomesti z besedilom »iz 4., 5. in 6. točke«, besedilo »iz drugega in tretjega odstavka« pa se nadomesti z besedilom »iz drugega, tretjega in četrtega odstavka«.
Za novim petim odstavkom se doda nov, šesti odstavek , ki se glasi:
»(6) Če organ prve stopnje prejme zadevo v ponovni postopek, začnejo roki iz drugega oziroma tretjega odstavka tega člena ponovno teči.«
Dosedanji peti odstavek postane sedmi odstavek.«
Čistopis 141. člena bi tako glasil:
»141. člen
(izdaja odločbe v davčnem inšpekcijskem nadzoru)
(1) Po končanem davčnem inšpekcijskem nadzoru davčni organ izda odločbo o odmeri po 84. členu tega zakona oziroma odločbo o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti.
(2) Od dneva začetka davčnega inšpekcijskega nadzora do izdaje odločbe ne sme preteči več kot devet mesecev, razen v primerih:
- inšpiciranja povezanih oseb,
- inšpiciranja zavezancev za davek, ki so zavezani k reviziji letnih poročil oziroma,
- ugotavljanja davčne osnove z oceno,
- ko zavezanec za davek davčnemu organu v določenem roku ne predloži dokumentacije, ne da pojasnil v zvezi s predmetom davčnega inšpekcijskega nadzora ali ovira davčni inšpekcijski nadzor,
- sočasnega davčnega nadzora, ki hkrati poteka v več državah članicah EU,
- pridobivanje podatkov na podlagi mednarodne izmenjave podatkov.
(3) Iz razlogov iz 1., 2. in 3. točke drugega odstavka tega člena, od dneva začetka davčnega inšpekcijskega nadzora, do izdaje odločbe ne sme preteči več kot dvanajst mesecev.
»Če davčni organ v roku iz drugega oziroma tretjega odstavka tega člena ne izda odločbe o odmeri po 84. členu tega zakona oziroma odločbe o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti, se postopek s sklepom ustavi. Če je izdan sklep o ustavitvi, ker davčni organ ni izdal odločbe v zakonsko določenem roku, se nadzor ne more ponoviti.«
(5) Iz razlogov iz 4. 5. in 6. točke drugega odstavka tega člena, omejitve iz drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena ne veljajo.
»(6) Če organ prve stopnje prejme zadevo v ponovni postopek, začnejo roki iz drugega oziroma tretjega odstavka tega člena ponovno teči.«
(7) Glede ugotovitev in dejanj, opravljenih v davčnem inšpekcijskem nadzoru, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, se nadzor ne more ponoviti.«
Kot je razvidno iz priloženega teksta, ne drži to, kar trdi državni sekretar. Namen sprememb in dopolnitev tega člena je bil predvsem v tem, da bo zadeva bolj transparentna. Kot prvo je rok za zaključek davčnega inšpekcijskega nadzora podaljšan s šest mesecev na devet mesecev. Poleg se ta določba ne nanaša na vse primere inšpiciranja, temveč le na enostavnejše, saj so vsi ostali, to je zahtevnejši davčni inšpekcijski nadzori, našteti v drugem odstavku tega člena. Bodimo realni. Davčni zavezanci pričakujejo, da če se pri njih opravlja davčni inšpekcijski nadzor, da se to dogaja kontinuirano in se čim prej konča. Ni nobenega razloga, da bi davčni inšpekcijski nadzor trajal več kot devet mesecev. Imamo primere, ko finančni inšpektor od davčnega zavezanca zahteva določeno dokumentacijo, potem pa se ne oglasi več mesecev. Davčni zavezanec meni, da to pomeni, da je pri njem vse v redu in si niti slučajno ne predstavlja, da davčni inšpekcijski nadzor še poteka. Ni malo primerov, ko se finančni inšpektor pri davčnem zavezancu ne oglasi tudi po eno leto, davčni zavezanec meni, da je vse v redu, potem pa se kar naenkrat davčni inšpekcijski nadzor nadaljuje. Zato je to zadevo treba urediti tako, da se davčni inšpekcijski nadzor mora zaključiti v devetih mesecih oziroma v določenih primerih, 1. do 3. točka drugega odstavka tega člena, v dvanajstih mesecih.
Zavedati se moramo dejstva, da se davčni inšpekcijski nadzor lahko opravlja pri več kot 200.000 davčnih zavezancih, aktivnih pa je le okoli dvesto finančnih inšpektorjev. Poleg tega so njihov obseg, način in hitrost dela različni. Državnemu sekretarju predlagam, da na Fursu preveri, koliko davčnih inšpekcijskih nadzorov opravi posamezen finančni inšpektor in šele potem komentira predlagano rešitev. Vprašanje pa je tudi, koliko izkušenj državni sekretar sploh ima z davčnimi inšpekcijskimi nadzori. Sam v teh nadzorih (več 1500) sodelujem več kot 30 let in imam dober pregled nad dejanskim stanjem.
V zvezi z navedbo državnega sekretarja, da je cilj hitrega zaključka postopka po mnenju vlade ustrezneje reševati z organizacijskimi in kadrovskimi ukrepi, mu sporočam, da je enkrat že bil državni sekretar na ministrstvu za finance in zakaj tega ni rešil takrat. Še več, po informacijah, ki jih imam, je bilo takrat in je tudi zdaj prepovedano oziroma omejeno zaposlovanje novih finančnih inšpektorjev. Zato tega problema ne bo mogel reševati z organizacijskimi in kadrovskimi ukrepi. To so bile le lepe besede v državnem zboru. Poleg tega upam, da državni sekretar na ministrstvu za finance, ki je pristojen za Furs in davke, ve, da šolanje enega finančnega inšpektorja traja pet let. Poleg tega v Fursu že dolga leta velja pravilo, da se inšpektorji, ki se upokojijo, ne nadomeščajo v celoti. Poleg tega je dejansko stanje takšno, da se finančni inšpektor najprej upokoji in šele potem se išče, če se išče, kdo ga bo nadomestil. Zato menim, da državnemu sekretarju ne bi škodil kakšen daljši obisk na Finančni upravi.
Glede navedbe državnega sekretarja, da je posebej problematična rešitev, s katero se izključi kazenski pregon, če je vložena samoprijava, je moje mnenje naslednje. Tudi v tem delu je opaziti, da državnemu sekretarju in kritikom tega predloga manjka izkušenj. Dejstvo je, da finančni inšpektorji množično pripravljajo kazenske ovadbe oziroma naznanitve suma storitve kaznivega dejanja, če gre za neplačilo davka v znesku nad 50.000,00 evrov, čeprav vedo, da v mnogih primerih ni bilo naklepa. Zato državnem sekretarju predlagam, da si tudi v zvezi s to zadevo pridobi osnovne informacije in to, koliko kazenski ovadb oziroma naznanitev suma storitve kaznivega dejanja Furs vloži letno in koliko jih je vložil v zadnjih desetih leti. Nadalje koliko od teh vloženih kazenskih ovadb oziroma naznanitev se je zaključilo z obsodilno sodbo. Ne bom omenjal zavrženih, kaj šele oprostilnih sodb, ki zasejejo veliki dvom o pravilnosti in zakonitosti odločitev nekaterih finančnih inšpektorjev. Ne bi škodilo, če bi se državni sekretar pozanimal kaj o množičnem vlaganju kazenskih ovadb in naznanil Fursa in kaj o tem menijo na policiji in tožilstvu. Kaj storiti v primerih, ko so na podlagi nezakonitih odločb in krivih kazenskih ovadb davčni zavezanci oproščeni, ko so zaradi tega imeli po sedem in več let blokirano svoje življenje, ko jih je Finančna uprava na podlagi takšnih aktov rubila stotisoče evrov, na koncu pa je ugotovljeno, da ni bilo nič narobe. Kaj v takšnih primerih poreče državni sekretar?
Namesto da bi državni sekretar in njemu podobni ta predlog gledali s stališča poenostavitve in razbremenitve policije in tožilstva, državni sekretar navaja, da se s tem spodbuja utajevanje davkov. To ne drži. Zame bi bilo veliko bolje, če bi državni sekretar ta predlog nadgradil, kar je zelo enostavno. Moj predlog, ki sem ga ustno že podal pri pripravi tega predloga, je bil, da se samoprijava v primeru kaznivega dejanja omogoči le do določenega zneska, na primer 200.000,00 evrov. Nad tem zneskom pa samoprijava ne bi bil možna. Policija in tožilstvo pa naj se ukvarjata z večjimi primeri. Torej, spoštovani državni sekretar, pridobite podatek, koliko vloženih ovadb in naznanil suma storitve kaznivega dejanja dočaka obsodilno sodbo. Presenečeni boste.
Naslednji je svoje stališče predstavil poslanec Bojan Čebela (Svoboda), ki je med drugim povedal:
»Poleg tega, da je od takrat v povezavi z zakonom prišlo do nekaj bistvenih sprememb, komaj nekaj dni je stara novica, da je del Zakona o davčnem postopku po oceni ustavnega sodišča v neskladju z Ustavo. Gre za del, ki navaja, da se davek lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika zunaj statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka. Državni zbor mora protiustavnost odpraviti v enem letu. Že zaradi naštetega bomo v poslanski skupini Svoboda glasovali proti temu, da je zakon primeren za nadaljnjo obravnavo, saj želimo, da se vseh odprtih vprašanj, izboljšav, protiustavnosti lotijo na finančnem ministrstvu celovito in sistemsko. A naj vseeno omenimo še problematičnost samega predloga. Izjemno problematične so namreč rešitve, ki naj bi zagotovile odločanje v najzahtevnejših postopkih davčnega inšpekcijskega nadzora v predpisanem roku. Predlaga se, da če davčni organ ne določi v predpisanem roku, se ustavi davčni inšpekcijski nadzor, v katerem bi davčni organ lahko ugotovil premalo odmerjen in plačan davek, pa se ne glede na to, da pravica do odmere še ni zastarala, ne more več ponoviti.«
Komentar Ivana Simiča
Glede navedbe poslanca, da je ustavno sodišče pred kratkim odločilo, da je del zakona o davčnem postopku, ki se nanaša na izterjavo davka od druge osebe, na katero je bilo preneseno opravljanje dejavnosti, pa poslancu predlagam, da najprej preveri, za kaj gre in v katerem obdobju je bila sprejeta ta ureditev. Ustavno sodišče je odločilo, da je sporen drugi stavek prvega odstavka 148. člena Zakona o davčnem postopku. Kolikor vem, je ta tekst prvega odstavka 148. člena bil sprejet v državnem zboru 18. 12. 2013 in objavljen v Uradnem listu RS številka 111/2013 z dne 27. 12. 2013. Takrat je bila predsednica vlade Alenka Bratušek in v istem Uradnem listu je bil objavljen tudi takrat novi 68. a člen, za katerega je ustavno sodišče 30. 9. 2020 ravno tako ugotovilo, da v njegovem bistvenem delu ni v skladu z Ustavo.
Na koncu razprave je svoje videnje predlagani sprememb še enkrat podal Tilen Božič, državni sekretar na ministrstvu za finance, ki je povedal:
»Zagotovo v predlogu obstajajo določene rešitve, ki jih bomo preučili, morda kakšno od njih tudi vnesli v predloge, ki jih bo pred vas prinesla oziroma jih predlagala vlada. Težava se je pa seveda pojavila s tem, da je prišlo, lahko rečemo, pri prebiranju teh gradiv, do neke rdeče zastave, ki se je pojavila pri par zadevah in to dejansko potem zasenči vse tisto, kar bi bilo morda zanimivega in potem navaja na to, da je res potreben podroben pregled teh rešitev, podrobna preučitev, kaj lahko to prinese, posebna previdnost, da neka izkazana dobra namernost ne skriva še kaj drugega. To sem jaz pred časom zaznal, že takrat, ko se je spreminjala dohodnina, ko se je brisal šesti odstavek 90. člena. Temu se reče dekapitalizacija malega gospodarstva, ampak znašlo se je notri kot nedolžno brisanje in zaradi tega je pri /nerazumljivo/ zadevah nujno zelo podrobno branje. Ker če sta notri že dve taki zadevi, kot je dekriminalizacija davčnih utaj, kar štejemo za popolnoma nesprejemljivo, pa tudi samostojno prenehanje določenih postopkov oziroma se postopki ustavijo, posebej v najkompleksnejših primerih, v nekem tandemu, ki se je prej začel dogajati, se pravi predvsem politizacija Finančne uprave Republike Slovenije, začnejo misli bežati v neko smer, ko se začnemo ukvarjati s tem, ali je bila pošta prevzeta, ali ni bila, ali je morda kaj ostalo v kakšnem predalu, ker bo samo to odločalo, dejansko o pravicah in dolžnostih nekaterih. Iz tega razloga je za zaupanje v davčni sistem, tudi v davčni postopek, se pravi, njegovo pravičnost, delovanje, ključnega pomena, da so vse te rešitve dobro pretehtane, preučene, in seveda tudi vpeljane v pravni red s ciljem, da se res debirokratizira, da se res digitalizira, da se tudi res naredi sistem bolj pravičen, bolj učinkovit, hitrejši do zavezancev, bolj, če se tako izrazim, uporabniku prijazen, brez da se notri v rešitve vnese kakšna izmed takšnih neprimernosti, kot je dekriminalizacija davčnih utaj, in nekakšno prisilno prenehanje postopkov v najkompleksnejših primerih. Tako da, kot že rečeno, vlada tega predloga ne podpira in v tem duhu tudi nagovarjam poslanke in poslance.«
Komentar Ivana Simiča
Državni sekretar Tilen Božič je v imenu vlade poslancem predlagal, naj zavrnejo predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku, kar se je pozneje tudi zgodilo. Na ta način je bistveno vplival na uvajanje poenostavitev v delo davčnih zavezancev in finančne uprave. Ena od takšnih poenostavitev, ki že dalj časa mori predvsem računovodje, je zastoj pri izplačilu nadomestila za bolniško, saj novi delodajalci nimajo na voljo podatkov o izplačanih plačah delavcev, ki so k njim prišli na novo. Ker jim manjka ta podatek, ki ga ne morejo pridobiti na noben drugi način, smo v predlogu zakona pripravili rešitev, po kateri bi se ti podatki pridobivali avtomatsko in bi ta težava bila rešena. Namesto, da bi se ukvarjali s pozitivni spremembami, so se nekateri poslanci in seveda državni sekretar ukvarjali s prirejanjem podatkov in ustvarjanjem strahu tam, kjer ga ni. Neresnice okrog omejitve časa trajanja davčnega inšpekcijskega nadzora, ki velja le v majhnem številu primerov, ki so enostavnejši, sem vam že predstavil predhodno.
Svojo nastrojenost, lahko bi rekli sovražnost do davčnih zavezancev je v najboljši meri pokazal s komentiranjem črtanja šeste točke četrtega odstavka 90. člena Zakona o dohodnini, ki določa, kateri dohodki se v skladu z Zakonom o dohodnini obdavčujejo kot dividende. Tekst šeste točke četrtega odstavka Zakona o dohodnini, ki se je nanašal na obdavčitev nakupa lastnega poslovnega deleža, se je glasil:
»6. izplačana vrednost delnic ali deležev v primeru odsvojitve delnic ali deležev v okviru pridobivanja lastnih delnic oziroma deležev družbe, razen v primeru, ko družba pridobiva lastne delnice na organiziranem trgu. Davčni zavezanec lahko v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, uveljavlja zmanjšanje izplačane vrednosti za nabavno vrednost odsvojenih delnic ali deležev, ki se določi v skladu z 98. členom tega zakona. Če je davčni zavezanec delnice ali deleže družbe pridobival na različne datume, se šteje, da je odsvojil zadnje pridobljene delnice ali deleže. Odsvojitev delnic ali deležev po tej točki ne šteje za odsvojitev kapitala po poglavju III.6.3. tega zakona.«
Ta določba je bila dodana v Zakon v dohodnini oktobra 2019, to je takrat, ko so bile zvišane stopnje za cedularno obdavčitev dohodkov iz kapitala in ko je obdavčitev najvišjega dohodninskega razreda zvišana na 50 odstotkov. Vlada Janeza Janše je letos to določbo črtala, kar je pravilno, sploh ob dejstvu, da je Furs več let kupnine, prejete za prodajo lastnih poslovnih deležev gospodarskim družbam kot dividende, čeprav temu ni bilo tako, o čemur je odločalo vrhovno sodišče, ki je odločilo, da je bilo postopanje Fursa napačno. Zanimivo je, da je očitno do odločitve za tovrstno obdavčitev kupnine, prejete ob prodaji lastnega poslovnega deleža, prišlo v času, ko je bil Tilen Božič državni sekretar na ministrstvu za finance. Zato je tudi razumljivo, da se zdaj tako razburja zaradi črtanja te določbe. Ni mi pa jasno, zakaj želi to obdavčevati kot dividendo, če prodajalci deleža oziroma prejemniki kupnine to prodajo prijavijo v okviru napovedi dohodkov iz kapitala (kapitalski dobiček). Nekateri lahko tudi ustvarijo izgubo in bodo po logiki državnega sekretarja plačevali davek od dividend, ki jih sploh niso prejeli. Prodaja deleža se lahko obdavčuje le v okviru kapitalskega dobička.
Zdaj veljavni 90. člen Zakona o dohodnini se glasi:
»(1) Dividende po tem poglavju so dividende in drugi dohodki, doseženi na podlagi lastniškega deleža.
(2) Za lastniški delež po prvem odstavku tega člena se šteje vsak delež, ki ga ima fizična oseba (v nadaljnjem besedilu: imetnik deleža) na podlagi vloženih sredstev v gospodarski družbi, zadrugi in drugih oblikah organiziranja, vključno s premoženjskim vložkom tihega družbenika v podjetje nosilca tihe družbe in premoženjskim vložkom fizične osebe v katerokoli drugo obliko organiziranja, ki ima pretežno naravo lastniškega kapitala (v nadaljnjem besedilu: plačnik).
(3) Kot dividenda se po tem poglavju obdavčuje vsaka razdelitev dohodka imetniku deleža iz premoženja plačnika oziroma povezane osebe (po tem zakonu ali zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb) plačnika na podlagi njegovega lastniškega deleža v plačniku, ki ne predstavlja zmanjšanja njegovega lastniškega deleža, vključno z razdelitvijo v obliki delnic ali zamenljivih obveznic ter pripisom dobička kapitalskemu deležu družbenika. (delno razveljavljen)
(4) Kot dividende se po tem poglavju obdavčuje tudi:
- prikrito izplačilo dobička, določeno v zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb;
- dobiček, ki se razdeli v zvezi z dolžniškimi vrednostnimi papirji, ki zagotavljajo udeležbo v dobičku plačnika;
- dohodek, ki ga zavezanec doseže na podlagi delitve dobička, čistega dobička ali prihodkov investicijskega sklada, ki niso zajeti z 81. členom tega zakona;
- vrednost vrnjenega naknadnega vplačila družbeniku, ki ga je vplačal po ustanovitvi družbe v skladu z določili družbene pogodbe, v delu, ki presega vplačano vrednost. Če naknadnega vplačila družbenik ni vplačal in je pravico do njegovega vračila pridobil s pridobitvijo deleža, se obdavčuje vrednost vrnjenega naknadnega vplačila družbeniku, v delu, ki presega:
- vplačano vrednost naknadnega vplačila ali
- nabavno vrednost pridobljenega deleža, kadar je ta manjša od vplačane vrednosti naknadnega vplačila;
- dodatno naknadno izplačilo zavezancu, ki je odsvojil delež iz III.6.3. poglavja tega zakona, v zvezi z odsvojitvijo deleža, ki ga izplača pridobitelj deleža in je odvisno od meril uspešnosti poslovanja družbe v prihodnosti.«
Zaključek
Lepo je, če v državnem zboru imaš večino in s takšno lahkoto onemogočiš javno razpravo o dveh pomembnih zakonih za davčne zavezance in tudi za finančno upravo. Priznam, da sem pričakoval kakovostnejšo razpravo koalicijskih poslancev. Zgolj nestrinjanje ni dovolj, treba je tudi podati argumentirane in logične rešitve. Če jih že niso podali v tej razpravi, jo pričakujem, ko bodo pripravili svoji verziji obeh zakonov.
Mag. Ivan Simič
Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.
