Novico o papeževi smrti so sporočili iz Vatikana. “Zjutraj ob 7.35 se je rimski škof Frančišek vrnil domov k Očetu,” je dejal kardinal Kevin Farrell v izjavi, ki jo je Vatikan objavil na svojem kanalu Telegram.

Papež Frančišek, 266. rimski škof in pastir vesoljne Cerkve, je bil na čelu rimokatoliške cerkve 12 let. Staršem italijanskega rodu se je kot Jorge Mario Bergoglio rodil 17. decembra 1936 v Buenos Airesu v Argentini. 

Priljubljen je bil iz več razlogov, predvsem v Latinski Ameriki, Evropi in na Filipinih so ga številni videli kot reformatorja in simbol upanja. Že od začetka svojega pontifikata je bil osredotočen na skromnost in preprostost. “Moji ljudje so revni in jaz sem eden izmed njih,” je večkrat javno ponovil in s temi besedami pojasnil svojo odločitev, da je že kot kardinal namesto v škofovski rezidenci živel v majhnem stanovanju, da se za razliko od mnogih drugih ni vozil z limuzino, pač pa z javnim prevozom, prav tako si je kuhal sam. 

Svojim duhovnikom je vedno svetoval, naj izkazujejo usmiljenje in apostolski pogum ter naj imajo vrata odprta za vse. Vatikan je v njegovo biografijo zapisal, da je po njegovih besedah najslabša stvar, ki se lahko zgodi Cerkvi “tisto, kar je de Lubac imenoval posvetnost duha”, kar pomeni “biti osredotočen nase”. 

Veliko pozornosti je posvečal pomoči najrevnejšim. Leta 2001, ko je postal kardinal, je vernike pozval, naj denarja ne zapravljajo za drage letalske vozovnice za romanje v Rim in naj ta denar raje namenijo dobrodelnim ustanovam in pomagajo revežem. Ukvarjal se je tudi z vprašanjem migracij in okoljske krize. 

Priljubljen je bil zaradi svoje sposobnosti komunikacije z mediji. Njegovi nagovori so bili pogosto polni humorja, pa tudi topline, zato je pritegnil pozornost širše javnosti. Leta 2018 se je glede na ankete povzpel na vrh najbolj priljubljenih svetovnih voditeljev. Pozitivno ga je ocenilo kar 53 odstotkov svetovnega prebivalstva, negativno pa le 17. V Sloveniji ga je pozitivno ocenilo 68 odstotkov vprašanih. 

Poleg tega je prvi papež iz Latinske Amerike in prvi jezuit na tem položaju, kar je velik premik za Katoliško cerkev. Veliko spoštovanja si je prislužil tudi zaradi bolj globalnega pogleda na svet in njegove sposobnosti, da je povezal z različnimi kulturami. 

Večkrat je poudaril, da želi Cerkev narediti bolj vključujočo in odprto. Čeprav so mu nekateri očitali mizoginijo, je spodbujal večjo vlogo žensk v Cerkvi in odpravil nekatere tradicionalne prakse. Letos je žensko imenoval na čelo enega najvišjih upravnih organov rimske kurije. Vodenje dikasterija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, je prevzela italijanska redovnica Simona Brambilla. Že pred tem je na najvišje položaje v Vatikanski državi imenoval dve ženski, in sicer Barbaro Jatta za direktorico vatikanskih muzejev in Raffaello Petrini za generalno tajnico governatorata Vatikana.

Bil je tudi eden bolj liberalnih papežev. Čeprav je tudi sam sicer homoseksualnost označil za greh, je svoje stališče pripisal kulturnemu ozadju. Dodal je, da je greh tudi pomanjkanje ljubezni do drug drugega. “Moramo pa razlikovati med grehom in zločinom,” je poudaril in dodal, da biti homoseksualec ni zločin.

Bil je najstarejši od petih otrok, njegov oče je bil računovodja, mama pa gospodinja. Zaključil je tehnično srednjo šolo in diplomiral kot kemijski tehnik, nato pa delal v prehranskem oddelku laboratorija. Bil je tudi varnostnik in hišnik. 

Pri 21. letih so mu po hudi pljučnici in treh cistah odstranili del pljuč. Duhovniška pot ga je poklicala, ko se je na poti na praznovanje Dneva pomladi sprehodil mimo cerkve, da bi šel k spovedi in ga je navdihnil duhovnik. Začel je z bogoslovjem in po treh letih, 11. marca 1958 kot novinec vstopil v Družbo Jezusovo. 

V enem od intervjujev je povedal, da je kot mladi semeniščnik zagledal dekle, ki mu je bilo všeč in za kratek čas celo podvomil o svoji nadaljnji duhovni poti. Leta 1963 je nato končal humanistične študije v Čilu in poučeval književnost in psihologijo, kasneje (1967-1970) je v San Miguelu študiral teologijo. 13. decembra 1969 je bil posvečen v duhovnika. 

1973 je bil izvoljen za provinciala argentinskih jezuitov, leta 1980 pa je bil premeščen v San Miguel, kjer je bil šest let rektor filozofske in teološke fakultete, hkrati pa tudi župnik v kraju San Jose. Po krajšem bivanju v Frankfurtu se je vrnil v Argentino, kjer je delal kot spovednik in duhovni voditelj. Leta 1992 naj bi mu jezuiti zaradi napetosti s predstojniki in nesoglasij glede teoloških pogledov svetovali, naj ne živi več v njihovih rezidencah, istega leta je bil imenovan za pomožnega škofa v Buenos Airesu. Od takrat pa vse do izvolitve za papeža ni več obiskoval jezuitskih hiš. 

Leta 1998 je postal krajevni nadškof in ustanavljal nove župnije, reformiral nadškofijo in povečal prisotnost Cerkve v revnih predelih mesta, zato je tudi dobil vzdevek “škof barakarskih naselij”. Z odločitvijo, da proda delniške naložbe nadškofije in finančne račune prenese v običajne banke naj bi preprečil tudi finančni zlom. 

Leta 2001 ga je nato Papež Janez Pavel II. (1978–2005) imenoval za kardinala. V letih 2005–2011 je bil predsednik Argentinske škofovske konference. Odločno se je zavzemal za kulturo življenja in nasprotoval evtanaziji, piše Slovenska škofovska konferenca. Že kot kardinal je bil znan po skromnosti, doktrini konservativnosti in zavezanosti socialni pravičnosti. 

V rimski kuriji je opravljal različne službe. Bil je član Kongregacije za kler, Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov, Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, Komisije za Latinsko Ameriko in Papeškega sveta za družino. 

Aprila 2005 je po smrti papeža Janeza Pavla II. sodeloval pri njegovem pogrebu in konklavu. Čeprav je veljal za možnega kandidata in celo resnega tekmeca Ratzingerju, naj bi nato kardinale prosil, naj ne glasujejo zanj in izvoljen je bil papež Benedikt XVI.. 

13. marca leta 2013 pa so nato kardinali v petem krogu glasovanja za 266. rimskega škofa in pastirja vesoljne Cerkve le izglasovali njega. Izbral si je ime Frančišek. Njegova izbira imena je marsikoga presenetila, saj si pred njim še noben papež ni nadel istega imena. Po njegovi izvolitvi je ime v Italiji postalo zelo priljubljeno. 

In zakaj ravno Frančišek? Med konklavom mu je kardinal Cláudio Hummes rekel, naj ne pozabi na reveže. Bergoglia je to spomnilo na Frančiška Asiškega, ki je bil znan po svoji skrbi za revne, bil pa je tudi zelo miroljuben. 

Kmalu po izvolitvi je napovedal reformo rimske kurije, imenoval zbor svetovalcev kardinalov, ki mu pri tem opravilu pomagajo, ter z dvema motuproprijema omogočil poenostavljen postopek za ugotavljanje ničnosti zakonske zveze, piše Slovenska škofovska konferenca.

12. februarja 2016 se je kot prvi rimski škof po razkolu iz leta 1054 srečal s patriarhom Kirilom I. na letališču v Havani na Kubi.

Bergoglio je Slovenijo kot kardinal na povabilo Franca Rodeta obiskal leta 1970. Čeprav je bil večkrat povabljen, tako s strani škofov kot tudi nekdanjega predsednika Boruta Pahorja in aktualne predsednice Nataše Pirc Musar, naše države kot papež ni nikoli obiskal. Čeprav je izrazil željo, da bi prišel, mu to ni uspelo. Edini papež, ki je bil na uradnem obisku v Sloveniji je bil Janez Pavel II., in sicer leta 1996 in 1999.

Se pa je vseeno srečal s slovenskimi škofi v okviru obiska ad limina apostolorum leta 2018, piše Slovenska škofovska konferenca. Škofje so se mu pridružili pri jutranji sveti maši v kapeli doma sv. Marte, nato pa jih je sprejel v zasebno avdienco. Ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK msgr. Stanislav Zore se je v imenu škofov zahvalil za podporo, ki jo papež Frančišek izkazuje slovenskim katoličanom in Cerkvi v Sloveniji. 

30. maja 2018 je sprejel takratnega predsednika Slovenije Boruta Pahorja, ki se je udeležil dobrodelnega dogodka v podporo delovanju misijonarja Pedra Opeke. “Sveti oče je izrazil hvaležnost Monaku, ki je Opeki na Madagaskarju pomagal zgraditi trideset šol, in Sloveniji, ki je glede na število prebivalcev najpomembnejša podpornica misijonarjevega humanitarnega dela,” piše na uradni spletni strani Slovenske škofovske konference.