​Pri Petrovcu na Bregah: Kmetija, kjer je Lojze Slak našel konja za naslovnico

Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »

Objavljeno: Sreda, 17.04.2024    Rubrika: PANORAMA Bralci pišejo

Sonja in Vinko Škofljanec – Petrovčeva

Vonj po štali in senu, proste kokoši in poletno žgolenje lastovic – to je na Krškem polju vse redkejši prizor. Sprehod po dvorišču samooskrbne kmetije starega kova Pri Petrovcu z Vinkom in Sonjo Škofljanec je poučna in hkrati nostalgična izkušnja. Njihov sosed je bil nekoč sloviti dr. Mihajlo Rostohar, Lojze Slak pa je pri njih našel konja za naslovnico svojega albuma »Po dekle«.

Pri Petrovcu je staro hišno ime Škofljančeve kmetije, ki v jedru vasi Brege nepretrgoma deluje že več kot 200 let. Številne Škofljance so nekoč razlikovali z domačimi imeni, povesta Vinko in Sonja. Zgodovinski viri kažejo, da so se leta 1825 tako pisali na 11 od takratnih 42 hišnih številkah. »Naši sosedje so bili pred vojno na eni strani Škofljanci (p.d. Birtovi), na drugi je bila kmetija, kjer se je rodil dr. Mihajlo Rostohar,« povesta.

Konjarska, ne volarska kmetija

Še v fevdalnih časih odmerjeno ozko in dolgo Petrovčevo dvorišče se spušča na staro savsko teraso, kjer se poleti pase čreda konj. V njej je najstarejša kobila Špela, ki šteje že 23 let. Dvorišče skriva dolgo zgodovino. Vinko ji daje besedo: »Od nekdaj smo bili ‘konjarska’ in ne ‘volarska’ kmetija, kot so se nekoč delile kmetije glede na vprežno moč.  Že pred več kot sto leti so predniki s konjem dvakrat tedensko, ob ponedeljkih in petkih iz Krškega v Novo mesto vozili pošto. Glavno skrb smo posvečali vzreji in razplodu posavske pasme konj in krškopoljskih prašičev. Imeli smo naskočišča za konje in krave ter krškopoljske plemenjake za razplod.« Kadar je grozilo njihovo prisilno skopljenje, jih je Vinko na lastno pest prepeljal na varne lokacije, tudi v Zagreb, in s tem prispeval k ohranitvi krškopoljske sorte. O tradiciji konjereje priča fotografija očeta na kuhinjski steni, ki se s konjsko vprego vrača z Gregorjevega sejma na Drnovem leta 1969. Zato ni naključje, da je slavni Lojze Slak za okras znamenite plošče »Po dekle« primerne konje našel prav tu. Na sliki so naši konji, pravi Vinko, in nadaljuje: »V našem mlinu, ki je še danes natančno tak kot pred 60 leti, je bil vedno vrvež. Rad sem poslušal stare možakarje. Zato vem, da so stari Brižani okoli leta 1880 prašiče še prosto pasli na gmajni okrog blatnega Globajnka, kjer je usihal Leskovški potok. V ilovici so zaužili potrebne mineralne snovi. Pravili so tudi, da ‘mora človek za vsak svinjski ocvirk ajmar nosit’. O teži živine so takrat govorili le v metrih in ne v kilogramih. Vem, da je imela prvo povojno žrebe na Bregah – ki je šlo na Globočice k Pangerčiču – Rostoharjeva kobila t. i. Unrra, ker je prišla kot pomoč Združenih narodov. Mlad konj mora bit ‘zazoban’, slamnat konj je zanič, so rekli.  Že po drži ga vidiš, ali se dobro počuti. Za dobro mleko pa je potrebna suha krma in ne silaža.«

Debele, kamnite stene hleva, v velbu na rob postavljene opeke ter lepo zidan trahtor za seno in portal z letnico 1900 pričajo, da je ‘grunt’ dobro stal. Tako dobro, da se je lahko pred več kot 100 leti prepolovil in je od tu izšel še rod Janeza Škofljanca (p.d.  Bogolina) z Mlak (predel v vasi), kjer so takrat vodili vzdrževanje obal reguliranega kanala reke Save v Vrbini. Kmetijo v Mlakah je nadaljeval sin Franc, glasbenik in starosta LD Krško, z svojo lovsko pisarno, imenovano Vrbinska, ki z mlajšim rodom deluje neprekinjeno že od leta 1962.

Spomina na veterinarjevo ohcet

hlev_pod_NOVA

Hlevski pod in kobila Beba pred odhodom na pašnik

Vinko pokaže 124 let star hlevski pod, izdelan iz pokonci postavljenih jelševih polen, sidranih v tamponu iz sviža, in pravi: »Ta detajl manjka v večini betonskih hlevov in je ključ do zdravih konjskih in živinskih nog. Nudi oporo pri vstajanju in usedanju ter udobno, izolirano ležišče, vendar zahteva redno čiščenje gnoja.« Zanimivosti kar ne zmanjka. Pod kozolcem visi transparent »Kmečka ohcet – Veterinarska postaja Brestanica in Krško polje« ter »Brez konjev ni ohceti«, spomin na njihovo sodelovanje na tem dogodku leta 1980, ko se je ženil brestaniški veterinar. V bližini so trije, na videz preprosti leseni zaboji. Ko Vinko spregovori, zakaj jih hrani, postanejo presunljivi pomniki vojnih grozot in tragedije krškopoljskih ljudi. »V njih so si leta 1945 starši na odprtem vagonu pripeljali svoje stvari iz pregnanstva v Nemčiji,« pojasni. Na steni pokaže koso za proso in ajdo. Tam jo je oče pred več kot 40 leti zadnjič odložil na klin.

Na tem dvorišču se je ljubezen in skrb do vprežnih konjskih moči pri mlajšem rodu neizogibno prepletla z mehanizacijo. Začelo se je leta 1966 s prvo konjsko kosilnico v vasi, nadaljevalo leta 1970 s traktorjem Ford 2000, s katerim Vinko dela vsak dan. Sonja najraje orje z mlajšim Zetorjem 7011. Z žeblja visi značka TAM 5000, spomin na Vinkov prvi tovornjak. Še en TAM-ovec je pod šupo. Ob strani dvorišča pa se sveti negovan Mercedes 911 »Kurzhauber« letnik 1972.

Vinko je konec marca v krogu sorodnikov in sovaščanov praznoval 70-letnico. Želimo mu veliko zdravja in veselja!

Jernej Rihter

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.