Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Objavljeno:
Nedelja, 19.02.2023 Rubrika:
KULTURA RedakcijaŽiga Divjak, po rodu iz Krškega, velja za enega prodornejših mlajših slovenskih režiserjev, ki s svojimi angažiranimi predstavami obravnava najaktualnejša in najbolj pereča družbena vprašanja, kljub mladosti (marca bo dopolnil 31 let) pa se ponaša že z več nagradami. ‘Ujeli’ smo ga ob robu nedavnega gostovanja njegove predstave Krize v okviru gledališkega abonmaja v Kulturnem domu Krško.
So gostovanja vaših predstav v Krškem (pred leti ste gostovali tudi s predstavo 6), kraju kjer ste odraščali, kaj drugačna od gostovanj po drugih krajih v Sloveniji?
Seveda, absolutno je drugače gostovati v rodnem kraju. Preden sva se srečala, sem hodil po teh hodnikih (v Kulturnem domu Krško, op. a.) in že vonj teh prostorov mi zbuja spomine iz preteklosti na predstave, s katerimi smo tukaj gostovali še v času srednje šole. Vrnitev nazaj v kraj, v katerem si nekoč začel delati, v upanju, da ti bo enkrat uspelo da bi se s tem tudi poklicno ukvarjal, je seveda trenutek, ko malce pomisliš za nazaj …
Kakšne spomine imate na otroštvo in mladost v teh krajih, kaj vas je najbolj zaznamovalo? Kje ste se navdušili za gledališče in režijo?
Poleg seveda doma in prijateljev je daleč največji vpliv name tukaj imelo Društvo zaveznikov mehkega pristanka oz. Luksuz produkcija. Že v času osnovne šole sem začel obiskovati video krožek pod mentorstvom Dženi Rostohar ter kasneje vse njihove delavnice in seminarje. Oni so bili res moja vstopna točka tako v ustvarjanje kot mišljenje sveta. Svoj program so zasnovali tako, da si imel občutek, da si vsaj občasno v nekem precej večjem mestu, kjer srečuješ ljudi iz različnih držav, slišiš različne jezike … Tu sem spoznaval alternativno glasbo, filme in imel prvi stik z ljudmi, ki izhajajo iz popolnoma drugačnega okolja kot jaz. Tu sem se zaljubil v film in bil prepričan, da bom študiral film. V srednji šoli sem sodeloval v gledališki skupini Gimnazije Brežice in tam začel raziskovati gledališče in njegovo, recimo temu, avtorsko dimenzijo. Kljub temu, da sem zelo vzljubil tudi gledališče, sem bil prepričan, da sem bom ukvarjal s filmom in je bila odločitev za gledališko režijo bolj praktične narave, ker se mi je zdel študij bolje zasnovan. Sedaj sem se v gledališču kar ‘našel’, film pa ostaja moja nerealizirana ljubezen … Sicer pa težko zares določim, kaj je name bolj ali manj vplivalo. Nekdo drug, ki bi prišel v Krško, bi verjetno stvari videl drugače. Sam sem vedno hrepenel po večjem kulturnem dogajanju, tako da sem, kadar sem le lahko, ‘zapregel’ starše, da so me vozili, ali pa izkoriščal vsa možna prevozna sredstva, da sem hodil v Ljubljano na predstave in v kino.
Vaše režisersko delo pogosto označujejo kot angažirano gledališče, saj gledališče razumete predvsem kot sredstvo raziskovanja širših družbenih vprašanj. Kako jih izbirate?
Poskušam slediti tistemu, kar se mi zdi v nekem trenutku in kontekstu, v katerem ustvarjamo, najbolj zanimivo. Običajno je to v dogovoru z umetniškim vodstvom, hkrati pa z avtorsko, se pravi ustvarjalno ekipo, s katero sodelujem. Te teme zelo sledijo mojim osebnim interesom, torej tistemu, kar me v svetu moti, boli ali zanima in bi to sam želel malo bolj raziskati ali o tem spregovoriti. So določene teme, s katerimi se ukvarjam in jih skušam z različnih kotov predstaviti, ena od teh je zagotovo okoljska kriza, katere del je tudi današnja predstava Krize, pa izkoriščanje delavcev in prekarnost ter begunsko vprašanje.
Omenili ste predstavo Krize, s katero ste tokrat gostovali v Krškem. Kaj sporočate z njo?
Začetno izhodišče predstave je bil občutek, da živimo v času konstantnih kriz, eni krizi takoj sledi naslednja in naslednja. Vendar te krize nekako ne spodbudijo resnih družbenih premikov ali prelomov z obstoječim stanjem. Čedalje bolj je prisoten občutek, da se bolj kot z razreševanjem ali odpravljanjem vzrokov za krize posvečamo zgolj sanacijam posledic raznih kriz. Največja kriza v zgodovini človeštva – okoljska kriza pa ostaja bolj ali manj nenagovorjena. Glavna misel predstave je, da je okoljska katastrofa neločljiva od našega ekonomsekega sistema – kapitalizma, je njegova direktna posledica. Tako človek kot narava sta v kapitalizmu čedalje bolj popredmetena, obravnavana zgolj kot nekaj, kar se izkoristi in potem zavrže, njuna vrednost pa ne izhaja iz njiju samih, ampak iz njune potencialne unovčitve, iz tega, koliko dobička lahko prineseta. V času okoljskih katastrof je nujno, da se človek ponovno dojame kot del narave in v opustošeni naravi zagleda soborca, tovariša, nekoga, ki je podvržen istim izkoriščevalskim postopkom kot večina ljudi. Današnji čas nas sili v konstantno divjanje, konstanten tek, kar vodi v takšno ali drugačno obnemoglost, po malem vsi postajamo ‘veteranski ranjenci’ vojne za preživetje – slika, ki na moč spominja na posekani amazonski pragozd, oceane, prepolne plastike …
Vaše predstave niso gledališče, kakršnega običajno pričakujemo, ko vstopimo v gledališko dvorano, saj ne uprizarjate klasičnih zgodb, ampak t. i. koncepte, ki jih kolektivno soustvarjate s sodelujočimi. Kako jih sprejema občinstvo, ‘dojame’, kaj hočete povedati, ali je kdaj tudi preveč ‘šokirano’?
Moje predstave so si precej različne tudi v formatih, nekatere sledijo zgodbi, druge so bolj problemske ali pa sledijo nekim asociacijam oz. slikam … Načeloma se mi zdi, da so predstave lepo sprejete, vabljeni smo na precej festivalov in gostovanj. Kljub temu, da se nam včasih zdi, da hrepenimo po tem, da bi se sprostili in da bi odmislili probleme, nas vseeno nagovarjajo stvari, ki govorijo o problemih, ki jih živimo. Tudi, če se nam zdi, da nimamo časa, energije in volje ukvarjati se s tem, en del nas hrepeni, da bi spregovorili in se lotili problemov, ki nas dnevno bremenijo.
Torej ne gremo v gledališče samo dat ‘možgane na off’ …
Zelo verjamem, da ne. Ravno o tem govorimo tudi v Krizah – že samo s tem, da izpolnjujemo vse, kar se od nas pričakuje v službi, smo utrujeni in zgarani, zato hrepenimo po tem, da damo ‘možgane na off’. Ampak v umetnosti ne moremo ponujati samo tega, ampak poskušamo premakniti meje in opomniti, da je mogoče treba kje drugje kaj spremeniti, da ne boš imel več potrebe dati ‘možgane na off. Zgaran človek je vodljiv človek, misleči/čuteči človek pa je izhodišče vsake spremembe.
Prejeli ste že nekaj odmevnih nagrad, tudi dve nagradi Borštnikovega srečanja za najboljšo režijo (Človek, ki je gledal svet, Gejm). Koliko vam pomenijo te nagrade, glede na to, da vaše gledališče ni ravno ‘mainstream’?
Zagotovo je to neka potrditev dobrega dela in ti precej olajša pot za naprej. To pomeni, da je to, kar delaš, cenjeno in je vredno gledališče preizpraševati in raziskovati in da včasih lahko uspeš tudi, če ponujaš nekaj, kar mogoče ne izgleda kot nekaj, kar bi bilo na prvo žogo všečno ali zanimivo. Zato sem zelo veselo vseh teh potrditev, kar mi daje veliko zagona za naprej.
Kakšna je po vašem mnenju prihodnost gledališča?
Gledališče zagotovo ni le eno in to je dobro, saj je pomembno, da se razvijajo različne vrste gledališča. Mislim pa, da je pomembno, da gledališče preizprašuje samo sebe in da se poskuša odzvati na trenutek, v katerem živimo. Gotovo pa se je treba v umetnosti vedno znova osvobajati, tako od samega sebe kot od pričakovanj tako publike kot producentov, se spraševati, čemu in zakaj to delamo ter kaj želimo s tem sporočiti oz. doseči.
Omenili ste, da ste se pri izbiri študija odločali med filmsko in gledališko režijo. Vas morda mika tudi prva, vas lahko kdaj pričakujemo tudi kot režiserja filma?
Ja, film absolutno obstaja moja neizpolnjena ljubezen. Tudi moja življenjska partnerica in soavtorica večine predstav Katarina Morano je filmska režiserka, tako da še vedno ostajam na nek način povezan s filmom. V meni je želja, da bi se mu v prihodnjih letih bolj intenzivno posvetil …
Kaj pa TV-serije, ki v Sloveniji doživljajo nek ‘revival’?
Iskreno povedano o tem še nisem razmišljal … Daljša serija z liki in posledično problemi je lahko zelo zanimivo področje, ki bi ga bilo vredno raziskati. V tej naglici, ko samo drvimo z ene točke na drugo, morda serije zavzemajo prostor, ki so ga včasih imeli romani, ko si dlje časa prebil z istimi liki, kar je lahko tudi nevarno, v smislu, da lahko serije le zapolnjujejo neko praznino, v kateri živimo, in nas tako pasivizirajo. Kljub temu pa vsebujejo zelo velik umetniški potencial.
Poleg vas je iz posavskih krajev izšlo še več širše uveljavljenih gledaliških ustvarjalcev (režiserjev, igralcev), med njimi je Sara Dirnbek, ki igra v predstavi Krize. Veliko sodelujete s kolegi iz vašega domačega okolja?
Največ ravno s Saro, to je že najina tretja skupna predstava, sodelovala pa sva tudi že v času srednje šole. Z ostalimi se seveda videvamo, pogovarjamo, nismo pa še profesionalno sodelovali, ampak to je bolj posledica naključja kot pa odločitve.
Sicer pa delate v glavnem v okviru Slovenskega mladinskega gledališča, kajne?
Ja, to je že moja peta predstava v SMG. Tu sem začel in tu imam že neko kontinuiteto ustvarjanja, dajejo mi specifično svobodo in možnost, da raziskujem različna področja. Res pa je, da moram na tej točki potrkati na les, saj sem bil tudi v ostalih gledališčih zelo lepo sprejet in sem imel srečo, da sem ustvarjal z res krasnimi igralci in soustvarjalci.
Koliko pa še spremljate razvoj domačih krajev, tako v širšem infrastrukturnem kot kulturnem smislu?
Če sem iskren, zelo malo. Delno tudi zato, ker moji starši ne živijo več prav v Krškem, ampak malo izven, tako da tudi ob obiskih družine nekako zaobidem Krško, zato nimam več pravega stika z mestom. Kljub temu pa sem Krškemu hvaležen za precej lepega, kar mi je ponudilo v otroštvu, predvsem pa DZMP-ju . Nisem pa nek ‘lokalpatriot’, tudi širše gledano, saj se mi zdi, da je svet res velik in da se vedno premikamo in gremo naprej … Nostalgije še ne čutim, morda pa še pridem do tega.
Peter Pavlovič
Pogovor je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.
#povezujemoposavje
Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.
