Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
61-letni Zdravko Remar je kot ustanovni član Turističnega društva Šentjanž ter bivši dolgoletni predsednik Turistične zveze Občine Sevnica in lokalni turistični vodnik soustvarjalec mnogih uspešnih turističnih zgodb, a ne samo to, je tudi prizadeven gasilec in krajan, ki vedno prihiti na pomoč osebam, ki pomoč potrebujejo, predvsem so to starejši krajani in krajanke v njegovem domačem kraju Veliki Cirnik. V času po upokojitvi mu poseben izziv predstavlja delo z mladimi, ki jih v sodelovanju s šentjanško osnovno šolo skuša navdušiti nad turizmom. Na osrednji slovesnosti ob sevniškem občinskem prazniku je prejel srebrno plaketo, na Dnevih slovenskega turizma pa posebno priznanje.
Odraščali ste v majhni hriboviti vasi in v njej ostali, zakaj?
Takoj po osnovni šoli, ki sem jo prva štiri leta obiskoval na Velikem Cirniku, nato pa štiri leta v Šentjanžu, sem šel v srednjo gostinsko šolo v Ljubljano in jo naredil predčasno v dveh letih, ker sem imel opravljenih enkrat več praktičnih ur, kot je bilo treba. To je bil še čas vajeništva, ki sem ga opravljal v priznani restavraciji v Domžalah. Šolanje sem nato nadaljeval v takratni hotelski šoli, danes je to Srednja šola za gastronomijo in turizem Ljubljana, in postal sem turistično gostinski tehnik. Takoj sem vzel v najem gostilno v Velikem Gabru pri Trebnjem, da sem bil bližje doma, kamor sem vedno šel, ko sem imel le nekaj ur časa, da sem pomagal na manjši kmetiji svojih staršev. Po izteku najemne pogodbe leta 1983 sem se zaposlil kot poslovodja v gostišču Barbara v Krmelju, ki je bil poslovna enota Gostinskega podjetja Sevnica. To mi je omogočilo bivanje v domačem okolju in tako sem skupaj s starši dograjeval hišo v moji rojstni vasi, kjer z družino živim še danes.
Zakaj sem ostal na Velikem Cirniku? Razlogov je veliko, predvsem so to ljudje, ki tukaj živijo – pošteni in delavni. Na svoj rojstni kraj sem bil vedno ponosen. Na primer, ko sem bil kje daleč in so me spraševali, od kod sem, sem vedno najprej povedal, da z Velikega Cirnika in tako sem kaj hitro ugotovil, koliko sogovornik pozna ta del Slovenije.
Kakšno je danes življenja na vasi, se mladi odseljujejo ali tudi priseljujejo, kako je poskrbljeno za starejše?
Danes živeti na vasi je privilegij. To pomeni, da se zbujaš v naravnem, mirnem in čistejšem okolju. Nekateri so to že prepoznali in v zadnjih letih se vedno več mladih odloča za gradnjo nove hiše na vasi. Tudi tisti, ki so šli v svet, se radi vračajo in tu preživljajo jesen svojega življenja. Imamo tudi nekaj priseljencev, ki se lepo vključujejo v naš vsakdan. Za starejše je poskrbljeno preko programa Pomoč družini na domu, ki ga izvaja posavski center za socialno delo. Lepo živi tudi program Starejši za starejše Zveze društev upokojencev Slovenije, kjer prostovoljci pomagajo starejšim, ki so dopolnili 69 let, in jih povprašajo o tem, kako živijo ter jim poskušajo organizirati pomoč, če jo potrebujejo. Še vedno deluje tudi medsoseska pomoč.
Menite, da je ohranjanje poselitve na podeželju pomembno?
Če ne bomo imeli na podeželju ljudi, ki imajo empatijo do narave ter voljo po lastni pridelavi hrane, se lahko to kaj hitro spreobrne v zaraščanje nekoč rodovitnih in obdelanih polj, travnikov, vinogradov in sadovnjakov. Saj veste, če nekdo kupi zidanico, a poseka vinograd, ker želi imeti samo hišico na podeželju, je veliko možnosti, da se bodo zaradi tega zmanjšali razgledi in pogledi na to Dolenjsko gričevje v prehodu v Posavsko hribovje, saj bo nekoč obdelovalne površine pokrival gozd. Eno izmed vprašanj je tudi, kako omogočiti dostojno življenje mladim prevzemnikom kmetije, da bodo od obdelovanja zemlje imeli dovolj za preživetje celotne družine, da jim ne bo treba hoditi še v redno službo. Po izgubi rednih zaposlitev v nekdanjem sevniškem podjetju Jutranjka ter Metalni in Lisci v Krmelju se jih je kar nekaj, predvsem žensk, odločilo za dopolnilno dejavnost na kmetiji. Takrat so, zaradi lažje odločitve, turistična društva Turistične zveze Občine Sevnica v več krajevnih skupnostih organizirala predavanja na to temo in nekatere ženske so pridobile certifikat za peko kruha, za suhomesnate in mlečne izdelke. S tem so vsaj delno nadomestile izgubljen redni zaslužek. Nekako v tem času je zaživela Bučariada in v njenem sklopu od leta 2010 tudi Šentjanška tržnica z namenom promoviranja pridelkov in izdelkov lokalnih ponudnikov. Veseli me, da se število povečuje in če je prvo leto sodeloval samo ena ponudnik iz Šentjanža z registrirano dopolnilno dejavnostjo na kmetiji z možnostjo prodaje, jih je bilo leta 2019 že 14 iz sevniške občine.
Kakšen vpliv ima prometna (ne)povezanost na ohranjanje poselitve in kakovostnega življenja v krajih, ki so nekoliko odmaknjeni od mestnih središč?
Urejene cestne povezave so okno v svet, kot radi rečemo, a starejši, predvsem tisti, ki nimajo lastnega prevoznega sredstva, pogrešajo javne prevoze. Nostalgično se spominjajo možnosti prevozov s šolskim avtobusom. Ti so se navezovali na redne linije iz Šentjanža ali so peljali do železniške postaje v Tržišču, kjer so stopili iz avtobusa in vstopili na vlak za Sevnico ali Trebnje. Opažam, da zelo malo vaščank in vaščanov koristi usluge brezplačnih prevozov za starejše v občini Sevnica pod imenom Sopotniki. Ne vem, ali je za to kriva oddaljenost od sedeža ustanove ali tudi skromna komunikacijska sposobnost.
Ali je čutiti razpetosti med Posavjem in Dolenjsko? Mladostniki se, na primer, raje odločajo za srednje šole v Novem mestu kot v Posavju zaradi bolje urejenih prometnih povezav.
Pomembno je, da zbiramo krajše poti do cilja z več vidikov, tudi okoljskega. V naši vasi imamo, na primer, do Trebnjega kakšen kilometer manj kot do Sevnice, a smo kljub pritiskom za spremembo občine ostali v sevniški. Pomembno je, da čutimo, da se skrbi za posodabljanje in urejenost cestnih povezav ter za kvaliteto bivanja. Mladi, se mi zdi, se raje odločajo za šolanje v dolenjski prestolnici zaradi boljše avtobusne povezave, ker imajo redno avtobusno linijo.
Sami se aktivno vključujete v posodobitve domačega kraja, česa ste se najbolj razveselili, kaj še čaka na uresničitev?
Najbolj mi je ostala v spominu asfaltacija ceste z Velikega Cirnika v smeri Mokronoga in Krmelja na prelomu tisočletja. S tem je celo to območje dobilo primerne povezave do delovnih mest, zdravstvenih, upravnih in nakupovalnih centrov. Za obe občinski povezavi smo krajani sodelovali pri zemeljskih delih. Veseli in hvaležni smo za ureditve na območju okrog cerkve in gasilskega doma, kjer smo v letošnji jeseni dobili še lep poslovilni objekt in nov asfalt. Že vrsto let čaka na prenovo cesta proti Podborštu in nadaljevanje obnove ceste skozi vas v smeri Mokronoga, ta je nujna tudi iz varnostnih razlogov.
Kako in kdaj ste se znašli v turizmu, katere projekte bi izpostavili?
Sredi devetdesetih let je začelo obiskovati našo Mirnsko dolino vedno več organiziranih skupin, ki so potrebovale nekoga, da bi jim kaj več povedal o teh krajih. Na Ljudski univerzi Krško sem opravil izpit za lokalnega turističnega vodnika, s čimer sem pridobil dodatno znanje, poleg tistega iz srednješolskih časov. V letu 2003 sem se zaposlil v turistični pisarni Občine Sevnica kot turistični informator. Čez približno leto dni se mi je pridružila kot sekretarka Turistične zveze Občine Sevnica (TZOS) Alenka Kozorog, kajti v tistem času še ni bilo zavoda, ki bi pod eno streho združeval področje turizma, kulture, mladine in športa. Ta je bil ustanovljen leta 2006, a ker je za organizacijo turističnih aranžmajev in trženje turističnih izdelkov obvezna registracija dejavnosti, je leta 2007 zaživela še Turistična agencija Doživljaj. Skupaj s TZOS, turistično pisarno in agencijo smo nato v sodelovanju z zainteresiranimi domačimi društvi in lokalnimi ponudniki predstavljali zanimivosti ter znamenitosti sevniške občine na različnih sejmih, kot je na primer Mednarodni obrtni sejem v Celju pa sejem Alpe – Adria. V tistih časih je bilo Sevnico in njeno okolico malo težje prestavljati, ker še ni bila tako prepoznana, kot je danes zaradi Melanije Trump.
Moja poklicna pot se zelo prepleta s prostovoljstvom. Leta 2003 je bila na pobudo društva Zagon iz Tržišča ustanovljena Turistična zveza Občine Sevnica. Njen prvi predsednik je bil nekaj mesecev Zoran Cvar, nato sem prevzel njeno vodenje do leta 2007, potem sem postal podpredsednik, trenutno sem v nadzornem odboru. V domači krajevni skupnosti sem sodeloval pri ustanovitvi Turističnega društva Šentjanž, ki sem ga v času od leta 2005 do leta 2009 tudi vodil, danes sem član upravnega odbora in tajnik. Vesel sem, da je društvo v dobri kondiciji, da zgledno skrbi za tri tematske pohodne poti. To so Krekova pot, Pot Milana Majcna in rudarska tematska pot Tk pav, ki je bila leta 2012 razglašena za najlepšo pohodniško pot Posavja. Omeniti velja v preteklosti zelo odmevno Šentjanško bučariado, od katere je ostala Šentjanška tržnica z razstavo del likovne kolonije ArtEko.
Lahko rečem, da so kraji v naši sevniški občini butik različnosti na par desetih kilometrih in možnosti za nepozabna doživetja, ja, doživetij je res veliko. Prizadevnim ponudnikom, posameznicam in posameznikom ter društvom Turistična zveza Občine Sevnica vsako leto podeli priznanje ’azaleja’. S tem skrbimo za še boljšo kakovost turistične ponudbe in storitev, kajti pomembno je ohranjati, vzdrževati in razvijati kakovostno avtohtono turistično ponudbo na temelju prijaznosti in inovativnosti. Naj omenim eno takšno res posebno doživetje. To je bilo grabljenje listja v Tržišču, kjer so se domačim grabljicam lahko pridružili tudi napovedani obiskovalci ter si s tem prislužili še okusno domačo malico ali pa na Velikem Cirniku zbijanje tarče z vodnim curkom iz stare ročne brizgalne. Seveda takšna organizacija zahteva kar veliko priprav in ljudi, ki so vključeni v delo. Posebno doživetje so tudi razne povorke, kot je na primer prikaz vinogradniških opravil na Studencu ali »hrumenje« starodobnikov v organizaciji društva Hrast Tržišče in seveda ne gre brez dobre veselice. Sam sem po odhodu v pokoj sestavil pohodniški program z imenom ’Iz puščave v nebesa’, kar se lepo sliši in je res zanimivo doživetje. Zbirno mesto za pohod je Puščava, kraj, kjer je bila včasih vojašnica. Tukaj je še vedno železniška postaja iz smeri Sevnice proti Trebnjem oziroma obratno. Gre za prijeten pohod z železniške postaje Puščava po pešpoti, ki je v preteklost vodila na Veliki Cirnik, le da na tem pohodu pridemo do Nebes, s 602 metri nadmorske višine najvišjega vrha v občini Šentrupert, na katero meji moj domači kraj.
V preteklem tednu ste prejeli za svoje prizadevno prostovoljno delo v turizmu posebno priznanje Turistične zveze Slovenije, kakšni so občutki?
Iskreno povedano – ganjen sem, počaščen, da so me prepoznali kot vrednega priznanja v mojem domačem okolju, v domačem turističnem društvu. Priznanja nisem pričakoval, saj me je predsednica šentjanškega turističnega društva Petra Majcen samo povabila na posvet turistične društvene organizacije v Novo Gorico, na Dneve slovenskega turizma. Povabilo sem z veseljem sprejel, saj sem kot srednješolec tekmoval na gostinsko-turističnih zborih in to sem videl kot priložnost za obujanje mladostnih spominov ter pridobivanja novih izkušenj in idej. Prejem posebnega priznanja za prizadevno prostovoljsko delo v turistični društveni organizaciji je bila češnja na tortici, če lahko rečem tako.
Svoje sledi puščate tudi v gasilskih vrstah, saj ste član PGD Veliki Cirnik že skoraj pol stoletja, kako bi opisali to svojo vlogo; kako je s podmladkom?
Oče je bil ustanovni član PGD Veliki Cirnik in tudi zato smo bili verjetno vsi štirje otroci že v mladosti pri gasilcih. Sedaj smo še trije, tudi oče je žal pokojni. Biti gasilec pomeni delati predvsem za sočloveka in to je moje vodilo. Moram reči, da sem ponosen na prejeto zahvalo svojih gasilskih sotovarišev za trud pri izdaji zbornika ter pred leti za priznanje in značko za 40 let aktivnega dela v gasilski organizaciji. Kot pobudnik Gasilskih iger brez meja na Velikem Cirniku sem vesel nadgradenj in razvoja, saj igre trajajo že skoraj tri desetletja in vedno so drugačne, predvsem pa zabavne, vanje je vključena tudi naša več kot sto let stara brizgalna. V letu 2021, ob 70-letnici delovanja našega gasilskega društva, kjer nas je trenutno včlanjenih okoli 90, smo pripravil obsežen zbornik. Ta prikazuje vse naše društvene aktivnosti ob slikovnem gradivu. Poseben izziv predstavlja povezovanje in sodelovanje mladih v društvu, kajti z našega požarnega območja hodijo mladi v štiri osnovne šole – Šentjanž, Tržišče, Krmelj in Šentrupert – zato se med sabo najlažje spoznavajo v prostem času na vaškem športnem igrišču ter v gasilskem društvu, ki ima več sekcij in mlado vodstvo.
Kakšen pomen bo imel nastajajoči regijski gasilski poligon v Krškem za posavska gasilska društva?
Regijski gasilski poligon pozdravljam že zaradi bližine, ki med drugim pomeni krajši čas vožnje na gasilska usposabljanja gasilk in gasilcev iz celotne posavske regije. Na vadbenem poligonu bodo poleg praktičnih vaj lahko potekala tudi tekmovanja v gasilsko športnih tekmovalnih disciplinah, s čimer se bo utrjevalo znanje in usposobljenost pri reševanju ljudi in premoženja. Vsekakor je to dobra pridobitev za celotno regijo in gasilska društva v njej.
Pri razvijanju različnih zgodb so pomembni tudi mediji, kakšna je vloga regionalnega časopisa Posavski obzornik pri tem?
Zelo je pomembno, da se dobre zgodbe širijo in to zelo dobro uspeva lokalnim medijem. Posavski obzornik, ki kot regionalni časopis prihaja v vsa posavska gospodinjstva, je cenjen med bralkami in bralci, ker so v njem verodostojne informacije, predvsem pa takšne, ki povezujejo in spodbujajo.
Kaj vam pomeni srebrna plaketa, ki ste ga prejeli na osrednji slovesnosti ob prazniku občine Sevnica?
Brez delavnih in predanih ekip, ki so me sprejele medse, naj so to cirniški gasilci, domač krajevni svet, sovaščanke in sovaščani, šentjanško turistično društvo in ne nazadnje Turistična zveza Občine Sevnica, tega priznanja sigurno ne bi dobil. Srebrna plaketa je potrditev dobre smeri delovanja na vseh omenjenih področjih, tako da hvala vsem za sodelovanje in dobro delo, ki je dalo mnogo odličnih sadov in možnosti nadaljnjega razvoja.
Smilja Radi
Pogovor je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 23. novembra 2023.
#povezujemoposavje
Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.
