Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

V tem blogu vam bom predstavil še en davčni postopek, ki se je izvajal na nezakonit način in očitno z željo, da se obdavči davčnega zavezanca in fizično osebo, čeprav za to ni bilo zakonske podlage. Nekateri finančni inšpektorji, v konkretnem primeru je šlo za finančno inšpektorico, ki se je po izdaji odločbe upokojila, imajo velike težave, če se v nekem poslu izvede več transakcij, sploh če vidijo možnost obdavčitve konkretnega davčnega zavezanca. Tovrstnih primerov je bilo v preteklosti več in na koncu se je končalo ugodno za davčne zavezance. Žal pa gre za veliko izgubo časa, slabo voljo, za izgubo zdravja in seveda v posameznih primerih za izgubo živcev. V konkretnem primeru je bil davčni zavezanec nemočen in prepuščen bolj samovolji, kot neznanju finančne inšpektorice. Rešila ga je druga stopnja.

V konkretnem primeru je šlo za davčnega zavezanca (pravno osebo), pri katerem je davčna inšpektorica opravila davčni nadzor davka od odhodkov pravnih oseb za obdobje in davka od drugih dohodkov za leto 2019. V tem članku bom namenoma uporabljal izraz finančna inšpektorica, ker je tovrstno postopanje težko pripisati davčnemu organu, čeprav je na koncu on tisti, ki pokrije celotno zadevo. Po zaključenem davčnem nadzoru je finančna inšpektorica aprila 2021 izdala odločbo, s katero je davčnemu zavezancu:

• odmerila davek o dohodkov pravnih oseb za leto 2019 v skupnem znesku 7.684,06 evra in zamudne obresti v znesku 493,67 evra,
• dohodnino od drugih dohodkov v znesku 23.250,00 evrov, od davčne osnove 93.000,00 evrov in zamudne obresti v znesku 2.960,56 evra in
• dohodnino od dohodka iz kapitala za obdobje od 1. 5. 2019 do 30. 5. 2019 v znesku 258,91 evra, od davčne osnove 1.035,64 evra in zamudne obresti v znesku 34,36 evra,

kar je vse skupaj zneslo 34.681,56 evra.

Finančna inšpektorica je v odločbi med drugim obravnavala tudi nakazila davčnega zavezanca (pravne osebe) na transakcijski račun samostojnega podjetnika, ki je bil edini družbenik v tej pravni osebi. Za lažje razumevanje celotne zadeve bom vse transakcije predstavil na čim bolj enostaven način in tisti, ki se ukvarjate s tem, oziroma imate svoja podjetja ali imate status samostojnega podjetnika, boste zadevo razumeli.

Davčni zavezanec (pravna oseba) je dolgoval samostojnemu podjetniku, ki je bil edini družbenik davčnega zavezanca (pravne osebe), nekaj več kot 93.000,00 evrov iz naslova opravljenih storitev. To ni sporno. Ker je fizična oseba, ki je tudi samostojni podjetnik, potrebovala finančna sredstva, da jih posodi svoji materi, se je fizična oseba odločila, da celotno zadevo izvede na način, opisan v nadaljevanju, ki je bil zakonit in za katerega je na koncu ugotovljeno, da je bil pravilen in zakonit. Davčni zavezanec (pravna oseba) je samostojnemu podjetniku odobril posojilo v znesku 93.000,00 evrov. S tem sta bili vzpostavljeni medsebojni terjatvi in medsebojni obveznosti. Zato je bil opravljen pobot medsebojnih terjatev in obveznosti v znesku 93.000,00 evrov. Po izvedenem pobotu je samostojni podjetnik na svojem transkacijskem računu imel 93.000,00 evrov in je opravil prenos tega zneska na svoj osebni transakcijski račun. Temu rečemo, da je opravil prenos sredstev v gospodinjstvo. Davčno je vse v redu. Po tem, ko je imel denarna sredstva na svojem osebnem računu, je k navedenemu znesku dodal še 15.000,00 evrov in je materi posodil (nakazal) 108.000,00 evrov.

Davčna inšpektorica pa je po pregledu vseh transakcij v odločbi med drugim zapisala:

»V postopku nadzora je bilo ugotovljeno, da je zavezanec v obdobju od 6. 5. 2019 do 6. 6. 2019 opravil 10 nakazil sredstev na račun povezane osebe, samostojnega podjetnika, ki je edini družbenik in zastopnik zavezanca in kot namen nakazila navedel »drugo – po pogodbi«. Osnova za navedena nakazila je posojilna pogodba, ki jo je zavezanec kot posojilodajalec sklenil dne 1. 5. 2019. V pogodbi je navedeno, da je znesek kratkoročnega posojila 93.000,00 evrov za obdobje od 1. 5. 2019 do 31. 12. 2019 posojilojemalec – samostojni podjetnik najema posojilo za investiranje oz. nakup nepremičnine, posojilo se obrestuje po 3-odstotni fiksni obrestni meri. Posojilo se vrne v enkratnem znesku, obvezno mora biti nakazano na transakcijski račun posojilodajalca (6. člen).

 Do vračila posojila z nakazilom na račun zavezanca ni prišlo, saj sta davčni zavezanec in samostojni podjetnik dne 13. 7. 2019 sklenila pogodbo o pobotu medsebojnih terjatev in obveznosti v višini 93.000,00 evrov in tako medsebojno pobotala terjatve.

V postopku nadzora poslovanja pri samostojnem podjetnika je bilo ugotovljeno, da je slednji nakazal na osebni račun fizične osebe, ki je z njim v sorodstvenem razmerju, mati in tako povezana oseba sredstva v znesku 108.000,00 evrov.

 Mama je s prejetimi sredstvi kupila nepremičnino na Hrvaškem z namenom oddaje turistom, kar pa se do dneva nadzora še ni realiziralo.

 Za nakazana sredstva samostojni podjetnik v poslovnih knjigah ni vzpostavil terjatve do mame, sredstva so bila fizični osebi dana nepovratno.

 V poslovnih knjigah je zavezanec sredstva, ki jih je nakazal fizični osebi, izkazoval na kontu 920-pritoki in odtoki denarnih sredstev med podjetjem in gospodinjstvom.

 Sredstva za nakazilo fizični osebi samostojni podjetnik ni imel, zato se je zadolžil pri povezani osebi, to je pri davčnem zavezancu, ki sredstva tudi ni imela, jih je pa prejela kot posojilo od povezanih oseb, ki jih v glavnem obvladuje edini družbenik davčnega zavezanca, ki je istočasno tudi zastopnik davčnega zavezanca.

 V nobenem primeru pogodba ne vsebuje klavzule o zavarovanju kredita.

 V zvezi s prejetimi posojili, ki jih je zavezanec prejel od povezanih oseb, davčni organ ugotavlja naslednje:

 Osnova za nakazilo sredstev je posojilna pogodba med zavezancem in samostojnim podjetnikom, sklenjena 1. 5. 2019 v znesku 93.000,00 evrov.

 Davčni organ ugotavlja, da sredstva, ki jih je zavezanec nakazal samostojnemu podjetniku, po vsebini niso imela narave posojila, temveč obliko, katere namen je bil prikriti porabo sredstev s strani podjetnikove matere.

Davčni organ ugotavlja, da je mati v obdobju od 6. 5. 2019 do 6. 6. 2019 od zavezanca prejela sredstva v skupni višini 93.000,00 evrov, ki so bila sicer nakazana na račun samostojnega podjetnika, ki jih je tako prenakazal fizični osebi, ki je tudi končni porabnik sredstev brez obveznosti vračila.

Prikriti vsebinsko resničen posel je dejansko izplačilo, ki ga je izvedel s.p. v korist fizične osebe. Vse posle v zvezi s prejemom kreditov s strani povezanih oseb in posredovanje s.p.-ju za fizično osebo, se presoja kot celoto, na podlagi katere se ugotavlja, da je s sklenitvijo pravnih poslov prišlo do ugodnosti, katerih posledica je premalo obračunan davek od drugih dohodkov. Sklepanje posojilnih pogodb v obliki in na način, kot so te navzven izkazane, ni imelo nobenega razumnega razloga kot le to, da se doseže davčna ugodnost, ki je v nasprotju z namenom predpisov o obdavčenju.

Predmetna nakazila, kot so prikazana v tabeli, predstavljajo izplačilo drugih dohodkov fizični osebi v skladu z določili 105. člena ZDoh-2.

Za obdavčenje je relevanten prikrit pravni posel, torej dejanska vsebina prejetih nakazil družbe Konto obala d.o.o., ki nimajo ekonomske podlage, saj družba za poslovanje ni potrebovala posojil od povezanih oseb.

Dejanski namen prikritih poslov je bil omogočiti izplačilo fizični osebi, kar izhaja tudi iz sheme denarnih tokov, prikazanih v tabeli, samostojni podjetnik pa je za izplačila vedel, vsa sredstva  so bila davčnemu zavezancu nakazana s strani povezanih oseb, katerih ustanovitelj ali direktor je direktor davčnega zavezanca, ki je tudi nosilec dejavnosti, ki ima na poslovanje vseh vpletenih družb vpliv.

Pri vrednotenju pravno-poslovnih ravnanj davčnih zavezancev je treba izhajati iz drugega odstavka 5. člena ZDavP-2, ki določa, da se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistvena za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini. Gre za osnovno izhodišče zakona, ki ga nadalje izpeljujeta še določbi tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2 (»Navidezni pravni posli ne vplivajo na  obdavčenje. Če navidezni pravni posel prikriva drug pravni posel, je za obdavčenje merodajen prikriti pravni posel.«) in četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 (»Z izogibanjem ali zlorabo drugih predpisov se ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju. Če se ugotovi takšno izogibanje ali zloraba, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov.«).

Kaj je nedovoljeno izogibanje ali nedovoljena zloraba po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 in kaj dovoljena davčna optimizacija, je vprašanje, ki ga je treba presojati od primera do primera. Davčni zavezanci imajo nedvomno pravico sklepati vse pravne posle, ki niso prepovedani, pri tem pa jih lahko vodijo tudi davčni premisleki. Davčni zavezanci niso zavezani posle voditi tako, da se čim bolj poveča davčni prihodek države. Če pa davčni zavezanci sklepajo posel ali več medsebojno povezanih poslov, ki ne sledijo nobenemu samostojnemu gospodarskemu cilju, razen pridobitvi davčne ugodnosti, ki je brez tako organiziranih poslov ne bi bilo mogoče doseči, pridobitev davčne ugodnosti pa je v nasprotju z namenom davčnih predpisov, hkrati pa je iz okoliščin primera razvidno, da je pridobitev davčne ugodnosti edini cilj davčnih zavezancev, je mogoče utemeljeno zaključiti, da so s tako umetno ustvarjenimi pravno-poslovnimi odnosi zlorabili predpise, ki sicer dopuščajo sklepanje tovrstnih pravnih poslov.

Na podlagi objektivnih okoliščin poteka posla v zvezi s posojili kot celote se ugotavlja, da je šlo za fiktivne in navidezne posle, kot jih opredeljuje 74. čl. ZDavP-2, s katerimi so se s strani davčnega zavezanca prikrivala izplačila fizični osebi preko obvoda – samostojnega podjetnika, s čimer je prišlo do izogibanja plačil akontacije dohodnine.

Sklepanje posojilne pogodbe zavezanca s samostojnim podjetnikom je navidezen posel, ki je bil omogočen zaradi transakcij med povezanimi osebami, ki jih on obvladuje. Cilj transakcij je bil pridobitev denarnih sredstev za fizično osebo, mater samostojnega podjetnika, ki bi nedvoumno lahko bila izpeljana brez posrednika, s.p.-ja.

Predmet odmere so prejemki, ki jih je fizična oseba prejela brezplačno na podlagi dogovora z direktorjem zavezanca za davek in nosilcem dejavnosti, preko katerega se je prenos sredstev fizični osebi dejansko izvršil preko obvoda – samostojnega podjetnika, ki je bil sestavni del že navedenih medsebojno povezanih poslov, ki niso sledili nobenemu razumnemu poslovnemu cilju, razen pridobiti davčne ugodnosti, ki je brez tako organiziranih poslov ne bi bilo mogoče doseči.

Prejemke fizični osebi, ki je tako prejela druge dohodke, je izplačal zavezanec za davek tako, da je sredstva izplačal preko obvoda, samostojnega podjetnika. Zavezanec je s tem, ko je denarna sredstva nakazal samostojnemu podjetniku kot obvodu, dejansko financiral fizično osebo v znesku 93.000,00 evrov.

Skladno z 2. odstavkom 125. člena ZDoh-2 se izračun akontacije dohodnine opravi na podlagi davčnega obračuna z davčnim odtegljajem. Izračun ter plačilo dohodnine z davčnim odtegljajem je zavezan opraviti plačnik davka. Plačnik davka je po določbi 3. odstavka istega člena oseba, ki izplačuje dohodke, obdavčljive po tem zakonu, če z zakonom, ki ureja davčni postopek, ni drugače določeno.

Po določbi 1. odstavka 58. člena ZDavP-2 je plačnik davka tista oseba, ki izplača dohodek, od katerega se odteguje in plačuje davčni odtegljaj. V skladu s 4. odstavkom navedenega člena se šteje, da je oseba, določena v 1. odstavku tega člena, dohodke izplačala, če jo dohodek bremeni.

Na podlagi 4. odstavka 59. člena ZDavP-2 v primeru, če davčni organ ugotovi, da plačnik davka davčnega odtegljaja ni odtegnil in plačal, ali ga ni odtegnil in plačal pravilno, davčni odtegljaj v delu, ki ni bil odtegnjen, s pripadajočimi dajatvami, bremeni plačnika davka. Plačnik davka ima pravico ta znesek izterjati od davčnega zavezanca, ki mu je bil izplačan dohodek, od katerega davčni odtegljaj ni bil odtegnjen.

Ker zavezanec za davek ob izplačilu drugih dohodkov ni obračunal in plačal davčnega odtegljaja, je davčni organ v postopku nadzora obračunal dohodnino od posameznih nakazil materi, ki je tako prejela druge dohodke.

S tem, ko zavezanec za davek kot plačnik davka ni obračunal, odtegnil in plačal davka/dohodnine od drugih dohodkov za mater edinega družbenika, je kršil določila 59. in 321. člena ZDavP-2.«Ob vsem tem je treba vedeti, da je ista finančna inšpektorica opravila davčni nadzor tudi pri samostojnem podjetniku, ki mu je 25. 2. 2021 izdala odločbo, v kateri ni omenila nakazila v znesku 108.000,00 evrov iz samostojnega podjetnika njemu kot fizični osebi in nato njegovi materi. Kako je mogoče, da v enem davčnem nadzoru znesek ni sporen, v drugem, poznejšem nadzoru pa je sporen in to v primeru, ko je oba davčna nadzora opravila ista finančna inšpektorica.

Ob branju zapisa finančne inšpektorice, je razumeti, da gre za kriminal najvišje oblike, saj med drugim zapiše:

»Davčni organ ugotavlja, da sredstva, ki jih je zavezanec nakazal samostojnemu podjetniku, po vsebini niso imela narave posojila, temveč obliko, katere namen je bil prikriti porabo sredstev s strani podjetnikove matere.

Davčni organ ugotavlja, da je mati v obdobju od 6. 5. 2019 do 6. 6. 2019 od zavezanca prejela sredstva v skupni višini 93.000,00 evrov, ki so bila sicer nakazana na račun samostojnega podjetnika, ki jih je tako prenakazal fizični osebi, ki je tudi končni porabnik sredstev brez obveznosti vračila.

Prikriti vsebinsko resničen posel je dejansko izplačilo, ki ga je izvedel s.p. v korist fizične osebe. Vse posle v zvezi s prejemom kreditov s strani povezanih oseb in posredovanje s.p.-ju za fizično osebo, se presoja kot celoto, na podlagi katere se ugotavlja, da je s sklenitvijo pravnih poslov prišlo do ugodnosti, katerih posledica je premalo obračunan davek od drugih dohodkov. Sklepanje posojilnih pogodb v obliki in na način, kot so te navzven izkazane, ni imelo nobenega razumnega razloga kot le to, da se doseže davčna ugodnost, ki je v nasprotju z namenom predpisov o obdavčenju.

Predmetna nakazila, kot so prikazana v tabeli, predstavljajo izplačilo drugih dohodkov fizični osebi v skladu z določili 105. člena ZDoh-2.

Za obdavčenje je relevanten prikrit pravni posel, torej dejanska vsebina prejetih nakazil družbe Konto obala d.o.o., ki nimajo ekonomske podlage, saj družba za poslovanje ni potrebovala posojil od povezanih oseb.

Dejanski namen prikritih poslov je bil omogočiti izplačilo fizični osebi, kar izhaja tudi iz sheme denarnih tokov, prikazanih v tabeli, samostojni podjetnik pa je za izplačila vedel, vsa sredstva  so bila davčnemu zavezancu nakazana s strani povezanih oseb, katerih ustanovitelj ali direktor je direktor davčnega zavezanca, ki je tudi nosilec dejavnosti, ki ima na poslovanje vseh vpletenih družb vpliv.«

Torej, iz enostavnega nakazila finančna inšpektorica ustvari prikrit posel, shemo denarnih tokov, nakazila brez ekonomske podlage, prikrito porabo in, da posojilo ni imelo naravo posojila. Kar je najhuje, je dejstvo, da to ni edini tovrstni primer. Tovrstnih zapisov finančnih inšpektorjev, ko enostavna nakazila prikazujejo kot prikrite posle in sheme, ko dana posojila in vračila posojil spreminjajo v druge dohodke je več in na srečo so prvi primeri že dočakali odločitev na vrhovnem sodišču, zato je danes nekoliko lažje dokazovati, da ni bilo nič narobe. Moti dejstvo, da tega niso ali ne želijo razumeti finančni inšpektorji in tisti, ki so jim pripravili te tekste. Si predstavljate, da je na podlagi takšnega zapisa vložena še kazenska ovadba in ste več let v kazenskem postopku. Nič vam ne pomaga, da ste na koncu oproščeni, kajti mnogi bodo trdili, da ste bili v kazenskem postopku, kjer je dim je tudi ogenj in če je imel/a davčnega svetovalca ali odvetnika, je sigurno kaj narobe. Žal, naša družba deluje na ta način. Če ti kdo ni všeč, ga razglasiš za kriminalca in to kljub temu, če to ni res, to pa lahko storiš, saj imaš takšno funkcijo v državni upravi, ki ti to omogoča. Govorim tudi iz lastne izkušnje, ko je me davčna inšpektorica s krivo kazensko ovadbo poslala v skoraj dveletni kazenski postopek. Ni lepo, ni pošteno in predvsem gre za zlorabo položaja, ki ga ima inšpektor. Zaradi tega pišem o tem, da se vidi tudi druga resnica.

Prav tako ne drži trditev finančne inšpektorice, da za nakazana sredstva samostojni podjetnik v poslovnih knjigah ni vzpostavil terjatve do matere in da so bila sredstva fizični osebi dana nepovratno. Finančni inšpektorici je bilo znano, da je v konkretnem primeru šlo za prenos denarnih sredstev iz samostojnega podjetnika v gospodinjstvo, kar je bilo tudi knjiženo na kontu 920-pritoki in odtoki denarnih sredstev med podjetjem in gospodinjstvom. To pomeni, da so denarna sredstva postala last fizične osebe (je tudi samostojni podjetnik) in ne samostojnega podjetnika in ko so sredstva enkrat last fizične osebe, se v poslovnih knjigah samostojnega podjetnika ne more vzpostaviti terjatev do matere, saj tega ni več v poslovnih knjigah. To je finančni inšpektorici bilo znano zaradi tega, ker je opravila davčni nadzor tudi pri tem samostojnem podjetniku in ni ugotovila nepravilnosti.

Ker se je med davčnim postopkom izpostavil problem tega posojila, saj ga je finančna inšpektorica nepravilno in nezakonito opredelila kot drugi dohodek med davčnim zavezancem in materjo, se je mati odločila, da sinu vrne to posojilo. Tako je 3. 3. 2021, to je 28 dni pred izdajo odločbe, celotni znesek vrnila sinu. Finančna inšpektorica, čeprav je vedela, da je posojilo vrnjeno, tega dejstva ni upoštevala in je še zmeraj trdila, da gre za prikrit pravni posel oziroma, da gre za neki obvod.

Še več, davčni zavezanec je na 11. strani pripomb na zapisnik, ki jih je vložil 10. 3. 2021, navedel, da je mati 3. 3. 2021 sinu vrnila 108.000,00 evrov. K pripombam na zapisnik je bilo priloženo tudi potrdilo banke o vračilu navedenega zneska. Kljub vsemu temu je finančna inšpektorica v izdani odločbi 93.000,00 evrov opredelila kot drugi dohodek ter obračunala akontacijo dohodnine v znesku 23.250,00 evrov in pripadajoče zamudne obresti v znesku 2.960,56 evra. Po mojem mnenju to lahko storiš le zaradi želje po obdavčitvi davčnega zavezanca, saj za takšno obdavčitev ni imela nobenega utemeljenega razloga in težko verjamem, a ni imela toliko znanja, da tega posla ne bi razumela, saj je bila finančna inšpektorica z vsemi pooblastili.

Odločitev ministrstva za finance

Davčni zavezanec je zoper odločbo finančne inšpektorice, ona je bila podpisana na izdani odločbi, vložil pritožbo in ministrstvo za finance, ki je nato, kot drugostopni organ, februarja 2023 izdalo odločbo, s katero je odpravilo odločbo finančne inšpektorice in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Glede zneska 93.000,00 evrov, katerega je finančna inšpektorica opredelila kot drugi dohodek in obračunala akontacijo dohodnine v znesku 23.250,00 evrov ter pripadajoče zamudne obresti v znesku 2.960,56 evra, je drugostopni organ navedel:

»Ravno tako je treba izpodbijano odločbo odpraviti v delu, ki se nanaša na obračun davka od drugih dohodkov. Prvostopenjski organ je prepričan, da gre pri plačilu zneska 93.000,00 evrov s strani fizične osebe materi za prikrito izplačilo s strani davčnega zavezanca, vendar to iz predložene dokumentacije ne izhaja … Iz predložene pogodbe o pobotu medsebojnih terjatev in obveznosti, ki sta jo sklenila davčni zavezanec in samostojni podjetnik, je razvidno, da sta pogodbeni stranki medsebojno pobotali obveznosti v višini 93.000,00 evrov. Navedeno pomeni, da je znesek 93.000,00 evrov od davčnega zavezanca prejel samostojni podjetnik in ne njegova mati.«

Ponovni davčni postopek

V ponovnem davčnem postopku je nova finančna inšpektorica glede 93.000,00 evrov ugotovila popolnoma drugačno dejansko stanje kot finančna inšpektorica v prvotnem davčnem postopku in davčnemu zavezancu je bilo vrnjenih 23.250,00 evrov akontacije dohodnine, pripadajoče zamudne obresti v znesku 2.960,56 evra in seveda zamudne obresti od obeh navedenih zneskov in to od dneva plačila do dneva vračila.

Menim, da bi te zamudne obresti morala plačati finančna inšpektorica, ki je vodila prvotni davčni postopek in je izdala nezakonito odločbo, saj posledice njene nezakonite odločbe ne more nositi proračun oziroma davkoplačevalci, temveč ona sama.

Zaključek

Namen tega bloga je javnosti prikazati, da vse odločbe, ki jih izda davčni organ oziroma finančni inšpektorji, niso zakonite, da včasih obstoji verjetnost, da so nekatere odločbe izdane tudi kot posledica maščevanja določenim posameznikom ali kot posledica neznanja finančnih inšpektorjev. Zato se nam upravičeno zastavlja vprašanje, kako v finančni upravi obravnavajo inšpektorje, ki izdajajo nezakonite odločbe tudi v primerih, ki so jasni, kot je ta primer. Ali so ti finančni inšpektorji primerni, da še opravljajo svoje delo, saj s tem proračunu povzročajo več škode kot koristi. Vse to smo predvideli v spremembah zakona o finančni upravi, ki jih je sprejel državni zbor v začetku leta 2022, žal pa sta nova vlada in državni zbor v novi sestavi poskrbela, da so te določbe bile črtane.

Tudi v tem primeru so davčni zavezanec, samostojni podjetnik in njegova mati, celotni davčni pregled šteli za maltretiranje, saj so nemočno dokazovali finančni inšpektorici, da postopa nezakonito. Mnogim davčnim zavezancem takšno postopanje davčnega organa in finančnih inšpektorjev vpliva na zdravje. V nadaljevanju lahko preberete zapis, ki mi ga je poslala mati samostojnega podjetnika, ki je ta davčni pregled doživljaj z velikim stresom. Veš, da imaš prav, ne moreš pa storiti ničesar. Moraš se pritoževati in čakati. To pa ni namen davčnih pregledov. Zapisala je:

Mag. Ivan Simič

Delite na Facebook

Tweet

Sledite nam

Shranite

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.